Tiskane izdaje
Že dobro desetletje in pol niso uvod v novo gledališko sezono abonmajske predstave katere od številnih institucionalnih gledaliških hiš, pač pa festival Mladi levi.
Povsem v skladu s svežino, ki jo obljublja nov začetek, prinaša prikaz tistih, praviloma mlajših, ustvarjalcev, ki v lastnem ustvarjalnem okolju puščajo sledi inovativnosti, izvirnosti, drugačnih pogledov in svojskega razumevanja uprizoritvenih umetnosti.
Tudi zato festival Mladi levi že ves čas stopa po robovih žanrske ustvarjalnosti, med njimi z lahkoto prestopa, istočasno pa jih množi z lastnim premikanjem meja, predvsem z izstopom iz gledaliških dvoran.
Direktorica festivala od njegovega začetka Nevenka Koprivšek pravi, da so se »ves čas veliko ukvarjali z vprašanji socialnega vključevanja posameznikov, z ekološkim ozaveščanjem in vzpostavljanjem proaktivnega, angažiranega odnosa do okolja in družbe, v kateri živimo«.
Denar ni vse
Kako izmeriti učinek festivala, je izredno zahtevno pa tudi nehvaležno vprašanje. Zatakne se že pri izbiri kazalcev, s pomočjo katerih je mogoče določiti (ne)uspešnost konkretnega festivalskega projekta. Denar oziroma število obiskovalcev je namreč le eden od »vatlov«, pravi Nevenka Koprivšek. Je sicer konkreten, a eden od številnih.
Drugi, zanjo prav tako ali še bolj pomemben, je učinek, ki ga ima festival na okolje, v katerem deluje. Predvsem njegov integracijski učinek, kar zadeva obiskovalce, ter pomen, ki ga ustvari z delovanjem.
Tega brez dvoma dodatno povečuje odločitev organizatorjev, da so od lani vstopnice obiskovalcem na voljo brezplačno. Ključni razlog je, pravi Koprivškova, »da je tisto, kar dobimo od inkasa, zanemarljivo ... hkrati pa gre za poziv k solidarnosti«. Gre tudi za socialni korektiv, ki s kombinacijo prostovoljnih prispevkov omogoča ogled dogodkov vsem, ki si jih zaradi lastnega socialnega statusa ne bi mogli ogledati.
Z gledališkega v javni prostor
Naslednji korak proti še močnejši integraciji festivala in okolja je rekrutacija prostovoljcev. Učinek vključevanja prostovoljcev ni zgolj enostranski, v korist festivala, pač pa, tako dokazuje praksa, pozitiven tudi za prostovoljce, ki se prvič srečajo s tovrstno organizacijo, hkrati pa gre za preverjanje lastnih interesov, pa tudi učinkovito kadriranje novih produkcijskih in umetniških kadrov.
Uspeh projekta povezovanja festivala in sredine, v kateri deluje, se je začel kot eksperiment, v zadnjih nekaj letih pa se kažejo konkretni učinki. Kulturna četrt Tabor s projekti Moja ulica, ProstoRož, Onkraj gradbišča,
Vrt mimo grede, letošnja Postaja Tabor je brez dvoma dokaz, da je mogoče z različnimi dejavnostmi povezati lokalne prebivalce, hkrati pa ponujati odgovore na aktualna globalna družbena vprašanja. Običajno med štiri stene zaprta ustvarjalnost tako uspešno prestopa lastne fizične meje in posega na raven medčloveških odnosov, iz katerih tudi sicer črpa navdih.
Ne oder, pomemben
Gre za nenehno »pozornost« ustvarjalcev festivala, ki izvira iz ideje, da je treba izboljševati svet okoli sebe, ga razvijati, predvsem pa do njega vzpostavljati konstruktiven odnos. Le takšno delovanje namreč pripelje do pozitivnih, ne samo konkretnih učinkov.
S tovrstnim delovanjem Mladi levi ves čas preverjajo, kaj vse je lahko gledališče in kaj bi lahko še bilo. Potrjujejo tezo, da gledališče nima meja in da oder ne ustvari gledališča, pač pa je ključen kontekst, ki pripelje gledališče v prostor, v katerem se trenutno nahaja.
Od cirkusa do dokumentarca
Kljub temu je oder še vedno bistven za festival. Šestnajst let različnih prostorov, v katerih je festival deloval, od Ljubljanskega gradu, Železniškega muzeja, različnih ljubljanskih gledališč ter javnih površin, od leta 2004 imajo Mladi levi domicil v Stari elektrarni, to vsekakor potrjuje.
Petnajst ponovitev pomeni dobrih 250 predstav in prav toliko avtorskih poetik, izvirnih estetik in kopico žanrov, ki so se valili desetletje in pol.
Če so bili Mladi levi v začetnem obdobju kot član mednarodne mreže Junge Hunde še bolj zavezani promociji mladih neuveljavljenih umetnikov, se je kasneje pokazalo, da obstaja interes občinstva, želja organizatorjev po prepoznavnejših in produkcijsko zahtevnejših projektih. Večinoma neverbalno, telesnemu izrazu močno naklonjeno poetiko je zaznamoval obrat »nazaj« proti verbalnemu.
Hkrati se je vsaka edicija posvečala oziroma je poudarjala določeno žanrsko obliko. Tako so našli pot v naše prostore projekti sodobnega cirkusa, dokumentarnega gledališča, zgodbarstva, pantomime, gledališča predmetov ... Istočasno je festival z vstopom v okolje, v katerem deluje, s številnimi problemskimi okroglimi mizami in z izborom gostov vedno angažirano vstopal v dialog z domačim in svetovnim družbenim dogajanjem, načenjal vprašanja migracij, mobilnosti, nomadizma umetnikov ...
Glasbeno gledališče
Tako kot skoraj vsako leto doslej bodo tudi letos festivalski dnevi dali vpogled v različna soočenja idej, odpirali nove prostore, hkrati pa v svoje prostore srečevanja vabili tiste, ki se takšnih dogodkov običajno ne udeležujejo.
Rdeča nit letošnje izdaje Mladih levov je glasba kot ključni vzgib interakcije med ljudmi oziroma občinstvom in nastopajočimi. Poleg stalnice festivala, »klasičnih« koncertov (letos bodo na Mesarskem mostu nastopili Dječaci, v parku Tabor bo v okviru Postaje Tabor postavljena instalacija Pesmašina), se nam v uprizoritvenem programu obeta večina predstav, ki sodijo v žanr tako imenovanega glasbenega gledališča.
Takšno bo že odprtje festivala s projektom Dancing with the Sound Hobbyist. Gre za skupni nastop belgijske kultne skupine Zita Swoon Group ter koreografijo Anne Terese De Keersmaeker, ki je zasnovala nastop plesalca skupine Rosas Simona Mayerja.
Glasba je vodilo tudi v projektih Cabaret Brise-Jour kolektiva L'orchestre d'hommes-orchestres in v projektu Répertoir skupine Théâtre des Bouffes du Nord. Domače ustvarjalce v žanru zastopata dve prepričljivi predstavi lanske sezone, Gremo vsi! režiserja Mareta Bulca ter solo Eden koreografinje in performerke Male Kline.
Posebnost letošnje izdaje je programska povezava z U3, s 7. trienalom sodobne umetnosti v Sloveniji. To je še en dokaz, da je za sodobno umetnost značilno brisanje med ustvarjalnimi mejami, da je rez med vizualnim in performativnim vedno bolj tanka oziroma zabrisana.
Stičišče obeh dogodkov so trije glasbeni performansi Theremidi Orchestra, Irene Tomažin ter Mateja Stupice. Skupni projekt je tudi okrogla miza, ki se bo ukvarjala z razmislekom o položaju, ki ga v današnji družbi zaseda umetnik.
»Gre za ustvarjanje pogojev«
Predvsem je, kar je navsezadnje prava redkost, festival eden redkih, ki vsako leto znova ustvari posebno atmosfero. Ta je eden od ključnih razlogov za intenzivno druženje med festivalom. Gre za občutek, da je festival zaradi tebe in da si ti zaradi festivala, da se določata, oblikujeta in dopolnjujeta.
Da si, skratka, del nekega sveta, ki ga živiš, tako kot on živi tebe. A kot pravi Koprivškova, je ključ do tovrstne atmosfere pravzaprav enostaven: »Ne gre toliko za reševanje sveta, ampak za ustvarjanje pogojev, za pripravo terena strpnosti, spodbujanja empatije, proizvajanje novih idej in novih ekologij družbenih odnosov.«
