Festival Ukrep: »Gremo naprej. Znova in znova«

Nocoj se začenja festival Ukrep, ki od leta 2008 ponuja­ prerez dogajanja na slovenski­ sodobnoumetniški sceni. ­Letošnjo edicijo, katere delovni naslov je Ukrep ZA, organizirata­ tudi plesalka, koreografinja­ in ­pedagoginja Sinja Ožbolt ter publicistka in dramaturginja­ Andreja Kopač. V pogovoru premišljujeta predvsem o tem, kako v prostoru, ki ni naklonjen sodobnemu plesu, zanj vendarle odpreti prostor.

Že leta poslušamo, kako sodobnoplesna scena propada, predvsem zaradi nenehnega zmanjševanja sredstev in pomanjkljive infrastrukture. Kako ocenjujeta situacijo?

Ožbolt: Občutek, ki prevladuje na plesni sceni, je, da je kontinuiran razvoj sistemsko onemogočen. Obstali smo v črni luknji, težko si predstavljamo, kako naprej. Danes vidimo, da je bilo prepričanje v devetdesetih, da se področje sodobnega plesa izboljšuje, iluzija. Za množico ustvarjalcev je položaj čedalje slabši. V osemdesetih in devetdesetih nas je bilo [v Plesnem teatru Ljubljana, PTL] več, bolj kontinuirano smo delali predstave, s koreografi in vso ekipo plesalcev. Nismo delali le solov in duetov, s katerimi se danes za večino ljudi­ tako ples kot koreografiranje ­konča.

V PTL smo hoteli ustvariti skupino z več plesalci, a se to ni izšlo. Izjema je Iztok Kovač, ki je ustanovil mednarodno plesno skupino EnKnapGroup. Situacija mnoge frustrira in jezi. Če pa pogledamo to, kar nastaja v teh težkih razmerah, je presenetljivo: v Sloveniji je veliko zanimanja za sodobni ples. Ko pridejo sem tuji plesalci, koreografi, pedagogi, so vselej presenečeni, kaj vse se tu dogaja.

Kopač: Današnja situacija je splet vseh možnih okoliščin. V devetdesetih so bile razmere boljše, post­produkcija je bila večja, delovale so večje ekipe, predstave so bolj medijsko odmevale. Tedaj je šel prvi val ključnih akterjev na šolanje v tujino in se vrnil. Veliko jih je ustanovilo svoje zavode in v tem okviru aktivno delovalo v slovenskem in mednarodnem prostoru. Danes je situacija pravno-formalno primerljiva, a je sredstev manj, zaradi česar so tudi razmere za delo čedalje težje. Po drugi strani imajo mladi še vedno relativno veliko možnosti za izobraževanje in preboj, ampak ne za kontinuirano delo. Če na primer dobijo podporo za prvi projekt, je za drugega ne, kar je še večji problem pri plesalcih in koreografih 'srednje generacije'. S tem se ruši kontinuiteta na vseh ravneh. In če ni kontinuitete, se ne moreš razvijati in delati bolje.

Če prav razumem, je potencial ­velik, problem je, ko bi moral dobiti neki profesionalni podaljšek.

Kopač: Manjkata institucionalni 'podaljšek' in postprodukcija. Predstave imajo malo ponovitev. Po drugi strani je vprašanje, kako se ples vpenja v širše kulturno ­področje.

Obstaja teza, da je imela v devetdesetih sodobnoplesna scena tako močen mednarodni odmev, da je država tedaj zamudila priložnost, da bi iz nje naredila mednarodno prepoznavno znamko.

Kopač: Vsakih deset let pridejo pobude za institucionalizacijo, kot je bila leta 2012 ustanovitev Centra sodobnih plesnih umetnosti, a ga je vlada takrat takoj po nastopu mandata ukinila. Institucionalizacija je vedno odvisna od politične volje in scene same. Lahko rečemo, da smo zamudili priložnost, a neka konsolidacija je v takšnih razmerah zelo težka. Na srednji šoli [umetniška gimnazija SVŠGL, smer sodobni ples] smo na primer ujeli 'val institucionalizacije' na področju srednješolskega izobraževanja po zaslugi Maje Delak in sodelavcev.

Po drugi strani so se v zadnjih petnajstih letih produkcijske razmere v sodobnem plesu tudi mednarodno zelo spremenile. Močnejši akterji določajo trende, ki obvladujejo tudi področje produkcije. Velik plus v Sloveniji vidim v tem, da so estetike v sodobnem plesu zelo različne, kar bi lahko bila naša prednost.

Kaj torej poskuša napraviti festival Ukrep v tem kontekstu? ­Združiti te raznolike scene?

Ožbolt: Leta 2008 smo se odločili, da bo festival potekal na dve leti. Pomembno vlogo je tedaj odigral teoretik in dramaturg Rok Vevar. Zadali smo si nalogo spodbuditi celotno sceno, združiti predstavnike sodobnega plesa iz vse Slovenije in različnih generacij. Na Ukrepu so se zgodile pomembne stvari. Leta 2010 smo se, denimo, posvetili problemu dramaturškega plesnega kadra. Ljudje z različnih področij smo v procesu ustvarili nove projekte in si želeli ukrepati naprej, a je po koncu festivala vedno znova nekaj zastalo, razpršili smo se. Danes si zastavljamo skoraj osnovna, začetniška vprašanja, kaj pomeni biti plesalec, koreograf. Tudi mlajše, šolajoče se generacije se ukvarjajo s problemom koreografije, kaj pomeni biti na odru, kako Drugi razume moje plesno dejanje. Zame je koreografija kot pisanje, razmišljanje v mediju plesa.

Kopač: Letošnji Ukrep ima delovni naslov Ukrep ZA – za plesalce in za prostor. Videli bomo tri dela v nastajanju mladih ustvarjalcev, ki že avtorsko delujejo in v okviru Ukrepa nadaljujejo razvijanje svoje estetike. Polega tega bomo videli prikaze delavnic in zaključene predstave avtorjev iz Slovenije in tujine; nekateri delujejo že vrsto let, drugi so na začetku poti. Naš cilj je odpreti festival tudi drugim diskurzivnim oblikam, zato bomo poskusili s 'komentirano verzijo' zadnjega plesnega dogodka, ki ga bo komentiral filozof dr. Rok ­Benčin.

Zakaj je po vašem pomembno,­ da plesne predstave dobijo ­teoretsko refleksijo?

Kopač: Menim, da je mnenje vsakega gledalca enako relevantno. Za mnoge ljudi je ples čista abstrakcija, v kateri lahko vsak poveže 'koščke' v celoto čisto po svoje. Oko, ki gleda veliko predstav, postane 'natrenirano' v smislu, da lahko vidi nove povezave in morda razbere več, kot je predstava mislila, da ima. Za to je pomembna tudi teoretska refleksija, ki odpira neki drug prostor. Teoretičarka Eda Čufer je to poimenovala atletika očesa. Pomembno je, da se to, kar se zgodi ali proizvede na predstavah, artikulira in razpre. Prostor za to namreč izginja, kakor izginja prostor za filozofijo. Tako ples kot filozofija se dotikata vprašanja, kako artikulirati misel, ki je zunaj sistema, ker nikomur, ničemur ne koristi, a hkrati – še kako – govori o svetu tukaj in zdaj. V svetu, v katerem jeziki in živalske vrste izginjajo, vsaka predstava generira svoj lastni jezik. In za to 'mnoštvo' se je vredno boriti.

Ožbolt: Tu bi spomnila na Ksenijo Hribar, ustanoviteljico PTL, ki je vselej govorila, da delamo plesni teater. Dejala je, da jo zanimajo zgodba in naša mnenja. Hočem reči, refleksija je ključna. Plesalci so bili namreč večino 20. stoletja dojeti kot ljudje, ki nimajo kaj razmišljati, ki so le izurjeno telo. Tudi na primer Pina Bausch in Merce Cunningham sta delala z dramaturgi, filozofi, novinarji … Plesalci so bili del avantgardne scene. S tem je prišlo v ospredje raziskovanje, kaj sploh je človeško telo, ki pride v prazen prostor.

Kopač: Pomembno se mi zdi odpiranje prostora za idejo, za razumevanje drugega, za empatijo – kot orodja za razumevanje kompleksnega sveta – in ob tem ohraniti odprtost.

Bi kaj posebej izpostavili v programu? Zdi se, da so v ospredju prav mladi plesalci.

Ožbolt: Zame je v ospredju vprašanje koreografije. Delavnica Emme Murray bo odgovarjala prav na to, kaj je koreografija danes. Seveda pa je cilj vselej tudi odpreti predvsem mlajšim neke možnosti.

Kakšna je po vajinem prihodnost festivala?

Kopač: Pomembno je podpreti delo mladih, dati prostor vsem, pa tudi odpreti se za širši kontekst. Festivalski program zato ne temelji zgolj na eni estetski liniji ali temi, temveč poskuša biti vključujoč.

Ožbolt: Ukrep ne krepne, ampak gremo naprej, kakor se bo dalo – znova in znova.