Tiskane izdaje
Verdijevo opero Ples v maskah, ki jo bodo nocoj premierno uprizorili v ljubljanski operni hiši, je zrežiral Vinko Möderndorfer, vsestranski umetnik, ki je s svojim ustvarjanjem zaznamoval tudi zadnjih dvajset let ljubljanske Opere.
Za dirigentskim pultom pa bo Marko Gašperšič. Z ustvarjalnim tandemom smo se pogovarjali dva dni pred premiero.
Kako pri uprizoritvi opernega dela sodelujeta režiser in dirigent?
Möderndorfer: Najprej je delo ločeno, v zadnji fazi pa se zlije. Dirigent skrbi bolj za glasbeno plat, pevsko zasedbo idr., režiser pa se loti analize dela, se uskljajuje s scenografom, kostumografom ... Pri dramski uprizoritvi se v večji meri posvečam analizi samega besedila, odnosom, pri operi pa moram prisluhniti tudi glasbi. Pri Plesu v maskah je nekoliko lažje, ker gre za znano opero in lahko poslušam posnetke v naprej.
Gašperšič: Dirigent začne z delom veliko prej. Najprej se lotim operne forme, potem začnem delo z glasbeniki. Vedno mi je zelo zanimivo opazovati režiserja, kako se odziva na glasbene vzgibe. To mi je posebna strast! Pri delu z Vinkom sem z velikim veseljem opazil, da je bil zelo pozoren na glasbo, ko je snoval režijo.
Z delom v operi imate že veliko izkušenj.
Möderndorfer: Sem polnoleten, režiral sem jih že osemnajst. Preiskusil sem se tudi v pisanju libreta in morda mi je glasbena analiza zaradi tega bližje.
Kakšna pa je razlika med režijo v gledališki ali glasbeni hiši?
Möderndorfer: Ni velike razlike. Pri operi moraš natančno prebrati libreto, pri drami pa dramo. Libreto ni presežek v literarnem smislu, saj šele glasba dopolni celotno sliko in doda pravo emocijo. Ni treba, da vse povejo stavki, ker glasba nadgradi dogajanje. Prevečkrat se pozablja, da je opera gledališče, glasbeno gledališče.
Vi, maestro, ste torej glasbeni režiser?
Gašperšič: Ja, tako nekako. Opero pripravljamo, še preden gre na oder. Idealno je, da so vsi pripravljeni, da znajo svoje glasbene vloge, ker če hodijo po odru z notami, ne moremo naprej. Pri Verdiju je operna zgodba v vseh pogledih napisana v detajlih.
Delate z orkestrom in s pevci posebej?
Gašperšič: Da, potem pride na vrsto »zicproba«, sedežna vaja, to je tista prva vaja, na kateri se soočijo orkester in pevci.
Möderndorfer: Ne samo, da se pevci prvič slišijo z orkestrom, ampak je to tudi priložnost, da se po režijskih vajah nekatere stvari uredijo, da potegnemo črto, odstranimo »smeti«. Z režijo lahko namreč pride do sprememb v ritmu in na tej vaji lahko to odstranimo.
Gašperšič: Italijani imajo pa še vajo, na kateri se na odru postavijo že v pozicije, da slišijo situacijo tudi v prostoru.
Kako izbirate pevce?
Gašperšič: Glede na notni tekst. Zasedba je pomembna, napačna izbira lahko pevca uniči. Nekateri mislijo, da zmorejo vlogo, vendar je ne.
Ko stojite pred orkestrom, morate pozorno spremljati tudi dogajanje na odru. Dirigirate »spodnjim in zgornjim«.
Gašperšič: Dirigiram v prvi vrsti orkestru, da je usklajen, ker to ni samo po sebi umevno. Usklajevati pa je treba tudi reakcije pevcev, natančno je treba spremljati dogajanje na odru. Ja, dirigiranje opere je zelo večplastno dogajanje. Precej je zapleteno in stresno.
Kako pa se spopadate s tem, da operni pevci niso nujno tudi dobri igralci? Kako jih motivirate?
Möderndorfer: Zelo dobri pevci so tudi odrsko zelo spretni, kar je razumljivo, saj če hočeš dobro peti, pomeni, da glasbo doživljaš zelo emotivno, to je pa že igra, čustveno podoživljanje. Precej dobri igralci so tudi tisti, ki imajo že dolgo kilometrino v nastopanju. Z izkušnjami se veliko naučijo.
Gašperšič: Če imajo urejeno pevsko tehniko, je mogoče marsikaj doseči, kar je odvisno tudi od tega, katero pevsko šolo imajo. Nekatere pevske šole namreč izšolajo preveč toge, trde pevce, ki mislijo samo na to, kam bodo postavili ton, za igro pa zmanjka prostora.
Möderndorfer: Ampak lahko vse zmehčamo ... To je gledališče, glasbeno gledališče. Velike opere so praviloma dobre drame. Dogajajo se strašne stvari, gre za življenje in smrt. Naša naloga je, da to v glasbenem in mizanscenskem smislu čimbolje oživimo, da pride do gledalca/poslušalca, ki je potem čustveno pretresen.
Opera je najbolj gledališko gledališče. Glasba doprinese še tisto strahotno emotivnost, ki je ni mogoče opisati z besedami, ki jo kar čutiš. Kadar doživiš, da pevci s polnim žarom zapojejo, nastopajo, sodelujejo, je to doživetje, ki ga ne doživiš nikjer drugje. Takrat se vidi, da je petje najbolj naravna stvar na svetu.
Verdi je bil tudi izvrsten dramatik.
Gašperšič: Ja, poseben čut je imel za dramatiko. Njegove opere odlikuje zelo premišljena gradnja prizorov. Že sam začetek opere Ples v maskah je poln preprostih motivov, ki se zgradijo v neko sliko. Postavi nas na sceno, v zamrznjeno sliko, nato se začnejo nasprotja, ki nas peljejo naprej.
Gradi neverjetne viške in padce z genialnim navdihom, pri čemer upošteva vse značilnosti človeške psihe in tudi gledalca/poslušalca, koliko lahko še sprejme. Na mestih, ko nastopi strašna groza, se pojavi lahkotna melodija, da lahko zadihamo.
Opera vsebuje vse, od preprostih recitalov, misli, ki so podprte z akordi, do izrečenih pevskih misli, ki jih podpre orkester, in zelo zahtevnih delov, gibanja, znotraj katerih gradi ansamble in se vedno nanaša na situacijo. Verdijeva glasbena govorica je skrajno minimalizirana, a zelo učinkovita.
Ste opero tudi aktualizirali?
Möderndorfer: Ne maram nekakšnih formalnih aktualizacij. Naredili smo opero, ki je globinsko aktualna. Ta glasba je vedno aktualna, je sveža. Tudi dojemanje razmerij je zelo sodobno.
Gašperšič: To lahko pripišemo Verdijevi genialnosti. Verdi je raziskoval in proučeval dramatične elemente, to ga je še posebej zanimalo. Znal je izbrati glasbeni jezik, ne mogel bi ga bolje. Pevska linija, vzdušje orkestra ..., to je genialno narejeno. Učinek tega je, da se poslušalcu zdi, kako se vse dogaja njemu ali da je to že enkrat doživel.
Möderndorfer: Tako je vedno z genialnimi deli. Ne zastarajo in tako jih prepoznaš.
