Tiskane izdaje
Zbirka sedmih zgodb Danila Kiša Grobnica za Borisa Davidoviča, nekateri jo zaradi prepletene strukture imenujejo tudi roman, je že ob izidu požela ogromno zanimanja.
Tokratna uprizoritev režiserja Ivice Buljana je bila premierno uprizorjena poleti v Čedadu, medijsko najbolj odziven in za marsikoga od gledalcev sporen pa je prizor spolnosti. Slovenska premiera bo nocoj v Kinu Šiška.
Danilo Kiš je izdal zbirko leta 1976 v nakladi štiri tisoč izvodov, ki je hitro pošla, sledil je ponatis v enakem obsegu, v treh letih po izidu pa je bilo natisnjenih neverjetnih 38.000 izvodov. Kmalu zatem so sledili prevodi v francoščino, angleščino, madžarščino, leta 1978 tudi v slovenščino.
Kiš si je z Grobnico utrdil in zagotovil status enega najpopularnejših piscev takratne Jugoslavije. Tega je sicer krepil že s prejšnjimi izdajami (Psalm 44, Mansarda, Vrt, Pepel ...), a vseeno ga je Grobnica postavila v vrh.
Tematika in citatnost
Razlogi so bili očitni: najprej seveda tematika, saj je obravnaval takrat zelo občutljivo temo žrtev stalinizma. Skorajda enako pomembni so bili njegovi literarni prijemi, ki so v javnosti vzbudili številne negativne kritike. Besedilo v svojem tkivu namreč uporablja citatnost, toda brez navedbe avtorjev ali opremljeno z lažnimi imeni. Poleg tega se fikcija meša z zgodovinskimi dejstvi, jih poljubno interpretira, predeluje in sprevrača.
Kiševi argumenti so bili, da je citatnost pogosto uporabljan in nikakor ne nov literarni prijem, med drugim zelo pogost v metafikcijski literaturi, predvsem delih argentinskega pisatelja Jorgeja Luisa Borgesa, ki ga je sam zelo cenil. Vseeno so ga doletele obtožbe o plagiatorstvu (eden glasnejših kritikov je bil pisatelj Miodrag Bulatović), ki so sprožale pomisleke o kredibilnosti, kakovosti in avtorstvu njegovega ustvarjanja.
Kar je takratna stroka prepoznavala kot vprašljivo, je bralstvo cenilo izredno visoko. Skozi vseh sedem zgodb se avtor osredotoča na neodpravljiv konflikt med posameznikom in represivnim družbenim aparatom, hkrati pa na prikrit, a vseeno jasen način govori o peklenskih mehanizmih stalinizma, ki so bili še kako živi tudi v nekdanji Jugoslaviji. Konflikt ves čas prevevajo želja po ohranitvi individualnosti in svobode, boj za nadzorovanje lastnega življenja in usode, pa tudi nemoč v boju s tokom zgodovine.
Beseda in fizis z enako težo
Poskus prve uprizoritve dramatizacije je bil v Ljubljani, leta 1976 jo je v Pekarni hotel uprizoriti Ljubiša Ristić. Premiere zaradi političnih pritiskov po eni, po drugi (bistvenejši) strani pa zaradi kroničnega pomanjkanja denarja, ni bilo. Vseeno pa je Ristiću Grobnico uspelo uprizoriti. Leta 1984 je Slovensko mladinsko gledališče uprizorilo kultno adaptacijo Kiševega besedila, Misso in a minor.
Tokratna uprizoritev, premierno prikazana julija v Čedadu, jemlje za izhodišče zgolj osrednjo, naslovno zgodbo. Interpretacija je zaupana mladi igralski ekipi (Aleksandra Janković, Milutin Milošević, Vladimir Aleksić, Stipe Kostanić, Boris Vlastelica, Iva Kevra, Benjamin Krnetić, Nikola Malbaša, Marko Grabež), ki prihaja s prostora nekdanje skupne domovine.
Uprizoritev ima tridelno strukturo, ki jo sestavlja osemnajst poglavij. Prvi del govori o rojstvu in otroštvu Borisa Davidoviča Novskega, drugi o času njegove aretacije, zadnji pa o samomoru oziroma samolikvidaciji. Pot do ugledališčene verzije Grobnice je bila specifična.
Deveterica igralcev si je naključno izbrala dva odlomka, hkrati z njimi pa so se, prav tako naključno, odločili za tri specifične gledališke vaje, ki jih je razvil Antonin Artaud. Z njihovo pomočjo so se igralci lažje odrsko približali sublimnemu Kiševemu besedilu. Predstava je bila do zdaj uprizorjena v Beogradu, Zadru in Čedadu. Povsod je naletela na pozitiven odziv kritike in obiskovalcev.
»Golota na odru, rušenje moralnih meja, vstopanje v intimni prostor občinstva, vse to je del Buljanovega gledališča,« so zapisali kritiki, večina jih je poudarjala izredno uigran igralski ansambel ter specifičen odrski jezik. Predstavo je odlično sprejela tudi Kiševa prva soproga in urednica njegovih zbranih del, ki bodo izšla ob 25. obletnici smrti, teatrologinja Mirjana Miočinović.
Predstava je zanjo, kot piše Jutarnji list, »neverjetna kombinacija moči, ostrine in uravnoteženosti ..., takšen je tudi prizor spolnosti, ki se ga je najbolj bala, izpadel pa je eden najboljših, poln erotičnega naboja in lepote.«
Od tokratne uprizoritve lahko gotovo pričakujemo družbeno močno angažirano predstavo, ki v specifični obliki ostaja izrazito »buljanovska«, združuje različne gledališke forme, in v kateri imata beseda in fizis enako težo.
Torej projekt, ki se na eni strani ne izogiba soočanju z bistvenimi bivanjskimi vprašanji in jih enako dosledno in morda tudi radikalno odrsko uprizarja.
