Tiskane izdaje
Režiser, pisatelj, dramatik in aforist Žarko Petan se je v Mestnem gledališču ljubljanskem med letoma 1966 in 2000 kot režiser podpisal pod več kot 30 uprizoritev. Od leta 1972 do 1994 je bil v MGL kot režiser tudi zaposlen.
Navduševal se je nad gledališčem absurda in v slovenski gledališki prostor vnesel marsikaj novega, z veseljem pa se je loteval tudi komedij (veliki uspešnici že v 70. letih sta bili njegovi režiji Feydeaujevih besedil Dama iz Maxima in Bolha v ušesu).
Posegal je tako po svetovni dramatiki (William Shakespeare, Tennessee Williams, Arthur Miller, Friedrich Dürrenmatt, Ödön von Horváth, George Tabori ...) kot po domačih avtorjih (Ivan Cankar, Dušan Jovanović, Matjaž Kmecl ...). MGL pa ni zaznamoval samo kot režiser, temveč tudi kot avtor številnih iger in tudi priredb, so zapisali v gledališču.
V MGL so se mu danes poklonili z žalno slovesnostjo. Kot poroča STA, je Petan po besedah direktorice MGL Barbare Hieng Samobor zapustil gigantsko dediščino. Ta, kot je povedala, sega na vsa področja slovenske kulturne zgodovine ter kljub odhodu svetovljana nemirnega, duhovitega in pronicljivega duha »ostaja z nami«.
Po njenemu uvodnemu nagovoru so se navzoči Petanu poklonili z minuto tišine, sledile so kratke projekcije iz intervjujev s Petanom ter govori in recitali gledaliških ustvarjalcev. Igralce so predstavljali Boris Ostan, Jožica Avbelj in Judita Zidar.
Dramaturginja iz ljubljanske Drame Darja Dominkuš je opozorila na Petanovo delovanje v ljubljanski Drami, kamor ga je »skozi mala vrata« v 60. letih prejšnjega stoletja povabil Bojan Štih. Petan je na odru Male drame, ki je takrat veljala za eksperimentalno gledališče, med drugim z Dušo Počkaj v glavni vlogi uprizoril komedijo Arthura Kopita Oh očka, ubogi očka, za katero je prejel nagrado Prešernovega sklada. Omenila je še Vrnitev domov Harolda Pinterja in predstavo dramatika Dušana Jovanovića Znamke, nakar še Emilija. Petan je imel po besedah Dominkuševe »gledališče rad, ni pa ga rad mitiziral«.
Direktor Slovenskega gledališkega muzeja in dramatik Ivo Svetina se je s Petanom srečal, ko je vodil Malo dramo. Po njegovem mnenju je bil Petan – pri tem je citiral kritika Tarasa Kermaunerja – »načrtno zamolčan ali vsaj neupoštevan«. Po besedah Svetine temu botrujejo njegovi teksti, v katerih je kritično odslikaval družbene razmere, v katerih se je marsikdo prepoznal.
Žalno slovesnost so v MGL pripravili v sodelovanju z ljubljansko Dramo, kjer bo 29. maja na sporedu spominska predstava Art Yasmine Reza. Predstava v Petanovi režiji je premiero doživela leta 1998 in velja za najstarejšo predstavo, ki je še uvrščena v redni spored ljubljanske Drame.
V celoti objavljamo besedilo dramaturginje MGL Alenke Klabus Vesel z žalne slovesnosti:
»Ugasnil je Žarko. Njegovi žarki ne bodo ugasnili nikoli.
Žarko Petan je bil pisatelj, dramatik, scenarist, aforist, tudi pesnik, a na prvem mestu nedvomno režiser. Burna in plodovita je bila Petanova gledališka ustvarjalna pot, pa čeprav so njegove igre in režije le del ogromnega opusa tega vsestranskega umetnika.
Čas, ki ga je Žarko Petan preživel v Mestnem gledališču ljubljanskem, lahko štejemo za njegovo najbolj produktivno obdobje, saj se je v našem gledališču kot režiser podpisal pod več kot trideset uprizoritev. Dvaindvajset let (od 1972 do 1994) je bil v Mestnem gledališču tudi zaposlen.
V svojih režijskih začetkih konec petdesetih in v začetku šestdesetih let se je navduševal nad avantgardnimi deli ter tako na Oder 57 drzno postavil Učno uro Eugena Ionesca, avtorja, ki ga je takratna kritiška javnost sprejemala z veliko skepso. Že zgodaj se je izražala Petanova izrazita afiniteta do sodobnih zahodnoevropskih in ameriških tokov. Tako je na primer že leta 1962 v Eksperimentalnem gledališču uprizoril Albeejevo Zgodbo o živalskem vrtu. S Petanovim prihodom v Malo dramo leta 1965 pa so se eksperimentu odprla vrata v osrednje slovensko poklicno gledališče.
V Mestnem gledališču ljubljanskem je Petan nekajkrat režiral že pred zaposlitvijo. Prva je bila režija Dürrenmattovega Meteorja leta 1966 in že za to prvo uprizoritev so kritiki zapisali, da je »zrežirana z bravuroznostjo«. Sledil je Obaldiev Veter v vejah sasafrasa. V tej uprizoritvi je Petan v alternaciji zasedel 21-letno študentko, še popolnoma neznano Mileno Zupančič, ki je takrat prvič stala na poklicnem odru, nekaj let za tem pa na istem odru že blestela kot Puža Froufrou v Petanovi postavitvi Feydeaujeve Dame iz Maxima. Dame iz Maxima nikakor ne gre prezreti, saj je bila ta igra v tistem času velika uspešnica zahodnih gledališč, za nas pa je bilo to prvo srečanje s Feydeaujem sploh. Nad uprizoritvijo sta bila navdušena tako kritika kot občinstvo in Dami iz Maxima je čez nekaj let sledila še Bolha v ušesu, prav tako v Petanovi režiji.
Poleg Petanovega pretanjenega čuta za lahkotno komedijo je treba omeniti tudi njegov izjemen občutek za branje besedila, veliko študioznost, s katero se je loteval režij in izreden dar za izbiro in vodenje igralcev in sodelavcev pri projektih. Zavedal se je svojih omejitev kot režiser, od tod tudi njegov aforizem: V gledališču je režiser Bog – žal pa so igralci ateisti. Znal je prisluhniti igralcem in jim omogočal, da so razvili tisto največ in zablesteli (naj opozorim na Vladimirja Skrbinška in njegovi miniaturki v Dami iz Maxima in Hudiču na Filozofski fakulteti, na Poldeta Bibiča v Bolhi v ušesu, na Marijano Jaklič Klanšek v Pripovedkah iz Dunajskega gozda, Janeza Hočevarja v Pasjem srcu, Jožico Avbelj v Frideriku z Veroniko in Ukročeni trmoglavki, Srečka Špika v Goldbergovih variacijah in še bi lahko naštevala.
Tudi v MGL-ju se Petan ni odrekel ameriški dramatiki:ustaviti se je treba vsaj pri Williamsovih besedilih Obdobje prilagajanja in Tramvaj Poželenje. Mogoče se lahko že tu navežemo tudi na postavitev Millerjeve Smrti trgovskega potnika, na Petanovo »poslovilno predstavo« v MGL leta 1994, z nepozabnim Borisom Cavazzo v glavni vlogi. Stroka je o njej pisala v samih presežnikih, reakcije občinstva pa so bile dobesedno evforične.
Med svetovnimi dramatiki, katerih dela so mu bila izziv, so še Ödön von Horváth, George Tabori, Peter Hacks, še posebej pomemben za Petana pa je Roger Vitrac in njegova igra Viktor ali Otroci na oblasti. To igro je v obdobju 15-ih let režiral kar šestkrat: v Sarajevu, Celovcu, Zürichu, Skopju, Krakovu in ljubljanskem Mestnem gledališču. Kritika v Ljubljani je zapisala, da uprizoritev »sodi med pomembne dosežke MGL-ja« in »da so njene temeljne značilnosti obogatile trenutno izrazno podobo v našem gledališču nasploh«. Med domačimi avtorji naj omenimo Ivana Cankarja, Matjaža Kmecla in Dušana Jovanovića, zunaj Mestnega gledališča pa še Petra Božiča in Primoža Kozaka.
Mestnega gledališča ljubljanskega pa Petan ni zaznamoval samo kot režiser, temveč tudi kot avtor številnih svojih iger in tudi priredb. Uprizorjenih jih je bilo kar dvanajst. Med njimi so komedije-uspešnice, na primer Gospod Evstahij iz Šiške, pa tudi dela, ki boleče dregajo v našo politično preteklost (Dachauski procesi). Po MGL-jevih satiričnih kabaretih v šestdesetih letih, katerih soustvarjalec je bil tudi Petan (z igro Beseda ni konj), je v osemdesetih letih v Petanovem sodelovanju z Ervinom Fritzem in Urbanom Kodrom z uspehom zaživel domači mjuzikel U slovenačkim gorama.
Žarko Petan se je lahko pohvalil s številnimi režijami onstran slovenskih in jugoslovanskih meja. K temu je gotovo pripomogla njegova izredna komunikativnost in dobro poznavanje tujih jezikov. Bil je usmerjevalec relevantnih tokov v naš prostor, saj je iz tujine domačim gledališčem zmeraj prinašal zanimiva in aktualna besedila.
V besedilu Od jutri do včeraj, ki ga je na prelomu tisočletja uprizoril v svoji zares zadnji režiji v MGL, je Žarko Petan zapisal pesem, ki bi nam jo danes najbrž povedal, če bi bil tukaj z nami.
Slovo
Sveta, ki sem ga poznal, ni več.
Ni deklet s širokokrajnimi klobuki,
pa tudi takih klobukov ni več.
Ni kavarn s plišastimi zavesami,
pa tudi takih zaves ni.
Ni postelj s čipkastimi prevlekami,
pa tudi takih prevlek ni.
Dekleta so dozorela v žene,
iz kavarn so naredili bistroje
in čipke na posteljah so ovenele.
Po ulicah begajo ljudje z neznanimi obrazi,
prijatelji so odšli na oni svet.
Morda so tam dekleta s širokokrajnimi klobuki,
kavarne s plišastimi zavesami, postelje s čipkastimi prevlekami.
Morda je tam svet, ki sem ga poznal nekoč.
Vso srečo, Žarko!«
