Hear me as I will speak*

Ali trditev, da je bil film Zaljubljeni Shakespeare Johna Maddena­ z Gwyneth Paltrow in Josephom Fiennesom v glavnih vlogah posnet po resničnih dogodkih, drži ali ne? – To je eno od številnih vprašanj iz množice kvizov, ki so jih polne spletne strani, posvečene najslavnejšemu gledališkemu bardu vseh bardov in vseh časov. Množijo se kot gobe po dežju.

Ne po naključju: leta 2014 je minilo 450 let od njegovega rojstva, 23. aprila letos pa bo minilo 400 let od njegove smrti. Glede na množico spremljevalnih dogodkov po svetu – letos pa tudi pri nas – se zdi, kot da ni več ves svet oder, ampak da je ves svet Shakespearov oder.

A še mnogo več kot priložnostnih kvizov, s katerimi naj bi preverjali svoje šolsko »znanje«, je najti čisto resnih ali malo manj resnih zapisov z naslovi, kot so 10 stvari, ki jih niste vedeli o Shakespearu, Zabavna dejstva o Shakespearu, 10 stvari, ki jih morate nujno vedeti o Shakespearu, Ultimativni vodnik po Shakespearu in tako naprej in tako naprej.

Pesnik in dramatik, čigar nesporen vpliv na vso nadaljnjo zgodovino evropske literature mu priznavajo tudi njegovi najglasnejši nasprotniki (no, morda z izjemo Tolstoja), je v teh všečnih in kondenziranih zapisih seveda nujno reduciran na trivio – lahko prebavljivo in kratkočasno čtivo. A to še ne pomeni, da po svoje ni tudi poučno.

Šapir in šaksberd?

Kaj vse lahko torej »izvemo«? Denimo, da naj bi bili dramatikovi starši nepismeni, njegovi otroci »pa skoraj zagotovo«, da se je njegov oče kratek čas preživljal kot preizkuševalec piva in da je bila njegova osem let starejša žena, ko sta se poročila, že tri mesece noseča, zato so poroko, kar je bilo neobičajno, v cerkvi napovedali samo enkrat. V primerjavi z večino umetnikov svojega časa je umrl bogat, veljal je za dobrega poslovneža.

Leta 1611 je bil v Angliji izdan nov prevod Svetega pisma, ki je znan kot King James Version (Prevod kralja Jakoba). Ker je 46. beseda 46. psalma »shake«, 46. beseda istega psalma od zadaj naprej pa »spear«, so nekateri prepričani, da je to bilo skrivno rojstnodnevno sporočilo Shakespearu, ki je tisto leto dopolnil kaj drugega kot – 46 let.

Znan je datum njegovega krsta – 26. aprila 1564, rojstva pa ne. Praznujemo ga 23. aprila, kar je tri dni pred krstom. A tisto, kar je morda po takratnem julijanskem koledarju bil 23. april, je po današnjem gregorijanskem 3. maj.

Shakespearovega imena danes najbrž ne izgovarjamo pravilno, kar glede na to, da tega niso počeli niti v času njegovega življenja, še ni tak zločin. Obstajalo je namreč kar 80 različnih izgovarjav, med njimi šapir in šaksberd, sicer pa naj bi tudi Shakespeare svoje ime zapisoval zelo različno.

Domnevamo, da je v levem ušesu nosil zlat uhan, na kar kažejo njegovi portreti iz 17. stoletja, vendar ni dokazov, da je pred katerimkoli platnom Shakespeare tudi sedel. A domneva ni čisto iz trte izvita, saj uhan v moškem ušesu v tistem času ni bil nič posebnega, govoril pa naj bi o boemskosti nosilca. Prva pridobitev britanske Narodne galerije portretov je bil prav portret Shakespeara, ki ga pripisujejo Johnu Taylorju in ga imajo za edinega, ki bi lahko nastal z dramatikom pred platnom.

Sam ni objavil nobenega svojega dela, za to sta zaslužna njegova igralca, ki sta po njegovi smrti, leta 1623, prepisala in objavila 36 njegovih iger. Gre za izvode tako imenovanega prvega folia, ki velja za najzanesljivejši in glavni vir vseh nadaljnjih izdaj. Čeprav v njegovem času še niso poznali zaščite avtorskih pravic, nanje niso bili imuni. Tako so igralci prejeli svoje vrstice šele, ko je igra že nastajala, pogosto so jim besedilo narekovali prišepetovalci, tik preden so odšli na oder.

Čarovnik z besedami

Po ocenah naj bi uporabil od 17.000 do 29.000 različnih besed, kar je najmanj dvakrat več od povprečnega govorca. Po Oxfordskem angleškem slovarju, ki sledi prvemu znanemu natisu vsake besede, je v angleški jezik prispeval 1589 novih besed (nekateri shakespearologi vztrajajo pri številki 3000), 7982 pa je dal novo obliko, dodaten pomen, samostalnike je spreminjal v glagole in nasprotno, glagole izpeljeval v pridevnike, združeval besede v nove besede itn. Pred njim, denimo, v angleščini ni bilo besed kritik, zrklo, pikapolonica, kompromis, pogajanja, umor, ranljiv, skriven, neslišen ... Skoval je številne fraze, denimo heart of gold – imeti zlato srce, brave new world – krasni novi svet, wild-goose chase – jalovo početje, break the ice – prebiti led, love is blind – ljubezen je slepa, for goodness' sake – za božjo voljo ... Nekatere fraze je uvozil iz drugih jezikov, denimo it is all Greek to me – to je zame španska vas – iz latinščine. Od 7000 do 12.000 pa naj bi bilo besed, ki jih je uporabil samo enkrat. Napisal je deset največkrat citiranih stavkov v angleškem jeziku, besedo ljubezen naj bi uporabil 2191-krat.

Izmislil si je nova osebna imena, kot so Miranda, Jessica in Cordelia, ali pa jim dal nov zapis, kot imenu Olivia, zadnja leta enemu najpopularnejših osebnih imen v Veliki Britaniji.

Zgodbe večine njegovih iger niso izvirne, vir so bile predvsem angleške in latinske zgodovinske povesti in kronike, poezija ter igre.

Biti ali ne biti v klingonščini

Njegova dela, še zlasti Hamlet, so prevedena v skoraj 80 jezikov. Med njimi tudi v konstruirana jezika esperanto in klingonski jezik – jezik, ki ga govori bojevniško vesoljsko ljudstvo Klingonci iz serije in filmov Zvezdne steze in ima čisto svojo sintakso, slovnico in besedni slovar. Med nepričakovane prevajalce Shakespearovih del se je vpisala Katarina Velika, ki je v ruščino prevedla komedijo Vesele žene Windsorske in tragikomedijo Timon Atenski, dramatika pa se je lotil tudi prvi tanzanijski predsednik Julius Nyerere.

Iz Shakespearovega imena so skovali številne, tako rekoč nomen est omen anagrame, med njimi I am a weakish speller – Sem šibek črkovalec, I'll make a wise phrase – Ustvaril bom modro frazo in Hear me as I will speak – Poslušaj, kar bom govoril. V slovenščini je zadeva malce bolj zapletena, denimo, na hitro: »A pes sem, al' velik vihar?«

Znano je, da je Verdi poskušal napisati opero Kralj Lear in menda celo izjavil, da bo to njegovo magistralno delo. Manj znano pa je, da je hotel Mozart uglasbiti Vihar. Ne eno ne drugo se ni zgodilo, a žalovanje za Viharjem je v glasbenih krogih večje.

Prav posebej so Shakespearu lahko hvaležni Uranove lune, ki so dobile imena po likih njegovih dram, ter predvsem severnoameriški škorci. Dramatikovo delo namreč vsebuje več kot 600 referenc na določene vrste ptičev, med njimi tudi na škorca kot ptiča pevca z darom obrazne mimike. Pojavi se le enkrat, v Henriku IV. Konec 19. stoletja se je Američan Eugene Schieffelin, Shakespearov občudovalec, lotil misije uvoziti v ZDA vse pri dramatiku omenjene ptiče, ki jih v ZDA avtohtono ni bilo. V sklopu tega projekta je v newyorški Centralni park izpustil 60 škorcev, ki so se do danes namnožili na 200 milijonov in že ogrožajo ter grozijo z izumrtjem nekaterih drugih, izvornih ptičjih vrst.

Sedem skrivnostnih let

Med letom 1585, ko je dal krstiti svoja dvojčka, in letom 1592, ko ga je dramatik Robert Greene v pamfletu označil za »povzpetno vrano«, na osuplost njegovih biografov izgine s prizorišča zgodovine. Teh sedem let je skoraj tako skrivnostnih kot teorije zarote: ko je namreč od njegove smrti minilo dobrih 200 let, so se pojavili prvi dvomi o avtorstvu del, ki so mu jih pripisovali. Je bilo ime v resnici živečega Stratfordčana samo izposojeno kot psevdonim za nekega drugega avtorja ali celo več avtorjev, ki se iz neznanih razlogov niso mogli ali smeli podpisati s svojimi imeni? Večina meni, da ne in da je Shakespeare dejanski avtor 38 iger, ki jih je napisal v vsega 24 letih.

Njegovo življenje nima značilnosti sijajnih biografij. Ali kot je o njem zapisal Harold Bloom v znameniti in kontroverzni knjigi Zahodni kanon: »O Shakespearu ni nobenih velikih življenjepisov, ne zato, ker ne vemo dovolj, ampak zato, ker ni kaj vedeti.« In zato je »domišljiji v veliko zadovoljstvo, da se mora v odsotnosti avtorja, ki bi jo posrkal kot kak silovit vrtinec, lotiti njegovega dela«.

Dejansko o dramatikovem notranjem svetu ni veliko znanega. O tem, kakšen je bil njegov svetovni nazor ali politično prepričanje, lahko samo domnevamo. »Shakespeare je za svetovno književnost to, kar je za Hamleta namišljeno kraljestvo književnih likov: duh, ki pronica vsepovsod, ki ga ni mogoče utesniti,« zapiše Bloom.

A ne glede na vse je za razumevanje Shakespeara, ki ga imamo za enega največjih literatov v zgodovini zahodne literature, Bloom pa ga postavlja v epicenter zahodnega kanona, bistveno eno samo vprašanje: Zakaj je tako? Bloom odgovarja: »Skrivnost Shakespearove kanonične središčnosti je delno v njegovi nepristranskosti. Kljub udrihanju novih zgodovinarjev in drugih resentimentnežev je skoraj tako neobremenjen s sleherno ideologijo kot njegovi herojski duhoviteži: Hamlet, Rosalinda, Falstaff. Pri njem ni teologije, metafizike ali etike, politične teorije pa veliko manj, kakor mu pripisujejo sedanji shakespearoslovci.«

Naj Freud, kot pravi Bloom, še tako vztraja, da je Mojzes Egipčan, Shakespeara pa je napisal Oxford, drži nasprotno: »Njegova modrost si večno nadeva nove podobe v vseh naših modrecih, od Goetheja do Freuda, čeprav sam ni hotel nastopiti kot modrec.« In še: Nič od tega, kar je v njegovi prostranosti najpomembnejše, ni vezano na določeno kulturo in spol. Če ga spet in spet prebiraš, sicer ne boš spoznal ne njegovega značaja ne osebnosti, prav gotovo pa se boš naučil prepoznavati njegov temperament, rahločutnost in način spoznavanja.« Shakespeare vse druge prekaša po zmožnosti in silovitosti »izpričevanja psihologije spremenljivosti«, ljudi sestavlja iz besed, »prvi upodobi, kako se človek sam spremeni na osnovi tega, da se sliši«. In res, kakšen je Hamletov odgovor na vprašanje, kaj bere? – Besede, besede, besede ...

In še pravilni odgovor na vprašanje iz uvoda: Trditev ne drži. Ni zgodovinskih pričevanj o dramatikovi romanci med pisanjem Romea in Julije. Shakespeare je bil v tistem času poročen. Bi se pa lahko zgodila ...

*Poslušaj, kar bom govoril