Tiskane izdaje
George Kaplan je prvo dramsko besedilo šestintridesetletnega francoskega dramatika Frédérica Sonntaga, s katerim se bo srečal slovenski gledalec. Dramo je režiral prav toliko star Jaka Andrej Vojevec, pet likov, imenovanih A, B, C, D in E pa igrajo Aljoša Ternovšek, Vesna Slapar, Peter Musevski, Miha Rodman in Darja Reichman.
Na »prvo branje« se George Kaplan, sicer Sonntagovo enajsto dramsko besedilo, kaže kot nekakšen zapozneli metafikcijski tekst, ki ga napajajo vprašanja, značilna za postmodernizem. Eksperimentiranje s pripovedno gradnjo, literatura znotraj literature, časovno premeščanje, različne pripovedovalske perspektive, sinhronost dogajanja ter jezik ko medij konstrukcije sveta namreč ubesedujejo teme, kot so kriza identitete, mehčanje subjekta, problematiziranje odnosa do resničnosti, odpravljanje razlike med resničnostjo in fikcijo, konstruiranje realnosti, upor proti sistemu ipd.
A tisto, kar Georgea Kaplana izrazito aktualizira, je tematizacija nadzora nad vrednostno in moralno dezorientirano in zatorej prestrašeno ter paranoično družbo, ki jo je mogoče s proizvajanjem/konstrukcijo informacij/mitov zlahka manipulirati.
Hitchcockovski fantomski lik
Besedilo je sestavljeno iz treh delov, ločenih lokacijsko in časovno. A ta ločenost časovno ni nujno podana linearno, saj se vsi trije deli lahko berejo/uprizarjajo tudi od zadaja najprej, iz sredine ali celo sinhrono. V prvem se najprej zdi, da pet protagonistov, ki en drugega nagovarjajo z George, vadi tekst za gledališko predstavo. Ta navidezna vaja se kmalu spreobrne v sestanek nekakšnih aktivistov, skupine, imenovane George Kaplan, katerega vodilna tema je definicija, kaj oziroma kdo sploh je George Kaplan.
Iz popularne kulture, na katero se Sonntag naslanja ves čas besedila, seveda vemo, da je George Kaplan fantomski lik iz kultnega Hitchcockovega filma Sever,severozahod, ki ga je nekoč še en veliki cineast, François Truffaut, označil za »vsoto vseh filmskih izkušenj«. Pri Hitchcocku tajna agenta povsem anonimnega državljana, reklamnega agenta in infantilnega bonvivana Thornhilla, po naključju zamenjata za Georgea Kaplana, ki ga ne poznata in ne vesta, kako izgleda.
Ta naključna zamenjava sproži kopico kot da nepredvidljivih dogodkov, v reklamnem agentu pa se vse bolj uteleša identiteta skrivnostnega Georgea Kaplana, za katerega se izkaže, da je povsem fantomski lik, ne-oseba, katere funkcija je krinka za nekoga povsem drugega. To fantomskost Sonntag skozi dramo ves čas potencira, saj Kaplanu pripisuje scela izmišljene, a na prvi pogled tudi povsem verjetne reference v sodobni popularni kulturi.
Sonntagovi protagonisti, imenovani Skupina George Kaplan, želijo tako izdelati izmišljeno identiteto z imenom George Kaplan, ki naj bi, razraščena v obliki fraktala, povsem prepredla družbo, s tem pa ustvarila nekakšen samogenerirajoči se kolektivni mit brez izvora in avtorja. Mit, ki ga ni mogoče nadzirati in obenem zgodbo, ki je »oni ne bodo mogli obvladovati«. Nekakšni aktivisti se tako vse bolj preobražajo v nekakšne zarotnike, ki pa se ne morejo sporazumeti o ničemer, saj ne zmorejo definirati niti cilja same akcije/zarote.
V drugem delu smo priče nekakšni work-in-progress scenaristični delavnici, na kateri za nekega skrivnostnega naročnika (vlado?) protagonisti-scenaristi konstruirajo vohunsko zgodbo, polno (političnih) teorij zarot. Tudi sami scenaristi so morda člani Skupine George Kaplan, vsekakor pa jim Sonntag malenkost psihologizira, česar v prvem delu skorajda ni.
Zadnji del je, pogojno, prikaz ene od možnih zgodb, napisane v drugem delu, kjer peterica, zdaj kot nekakšna zarotniška, nevidna vlada, ponovno išče identiteto Georgea Kaplana. Ta vse bolj postaja metafora skrite, prežeče nevarnosti, v imenu katere je možno izvajati totalni, tako rekoč orwellovski nadzor
Je fantomski George Kaplan računalniški virus? Kodirano ime tajne operacije, ki naj ugrabi predsednika? Ime kokoši, ki v sebi skriva pomembne podatke? Orožje? Ali nova identiteta, ki naj bi jo prevzelo več sto tisočev državljanov ter s tem povzročilo kaos, ki ga ne bi bilo več mogoče nadzorovati?
Dramsko besedilo kot uganka
George Kaplan je torej dramsko besedilo-uganka, polna nejasnosti, skrivnosti, zarotništva in stranskih sledi, ki sproža predvsem vprašanja, odgovorov pa ne ponuja. In je obenem metafora vse bolj sofisticiranih oblik manipulacije javnega mnenja ter politične in seveda medijske proizvodnje zgodb in »zgodb«, ki pozornost družbe premeščajo od bistvenih problemov na konstruirane, fiktivne zgodbe.
Na sodobne mite, ki z življenjem posameznika, z njegovim temeljnim vrednostnim sistemom in iskanjem smisla nimajo nobene resnične povezave več. Na tej ravni je George Kaplan izrazito sodoben tekst, ki brez konkretnih reminiscenc kaže na zelo konkretne pojave v današnji družbi, pri tem pa presprašuje tudi kondicijo in predvsem omejitve demokracije kot sistema delovanja družbe.
Zaradi svoje metabesedilnosti in dvoumnosti je George Kaplan gotovo hvaležen tekst za tekstno in literarno interpretacijo, pa bržkone precej zahtevnejši za uprizoritev, saj gledalec seveda ni oborožen s celotnim kontekstom in izrazito mnogoplastnostjo besedila, je pa za njegovo razumevanje ključen. Konec koncev je ena glavnih tematskih niti Georgea Kaplana prav voluntarizem identitete, torej poskus izmakniti se vsakršni obliki poistovetenja z neko definicijo, kdo smo.
V tem smislu je zato še danes zelo aktualna tudi Hitchcockova izjava ob filmu Sever, severozahod, ki je postavljena kot prvi od treh mottov drame: »Nismo si izmislili našega ne-obstoječega moža in mu dali ime George Kaplan, zanj zasnovali zapletene vzorce obnašanja, premikali njegove stvari v in iz hotelskih sob zaradi naše lastne zabave. Georgea Kaplana smo ustvarili /.../ zaradi obupno pomembnega razloga.«
Ta razlog pa ima danes mnogo več obrazov, kot jih je leta 1959 morda sumil Hitchcock, ko je posnel to svojo mojstrovino in glavno inspiracijo Sonntagovega teksta.
Besedilo, ki je izrazito tekoče in spretno napisano, je prevedla Suzana Koncut.
Jaka Andrej Vojevec (1978) je režiser, pogojno rečeno, mlajše generacije. Pogojno zato, ker je sprva diplomiral iz angleščine in primerjalne književnosti, leta 2007, pri enaintridesetih, pa je z režijo Zajčeve Medeje končal še študij gledališke režije.
Njegovo prvo večje samostojno režijsko delo je bila Jovanovićeva igra Življenje podeželskih plejbojev po drugi svetovni vojni ali Tuje hočemo – svojega ne damo, ki je na Celjskih dnevih komedije leta 2008 prejela nagrado žirije za žlahtno komedijo.
V nadaljevanju je večkrat režiral v Gledališču Glej, sodeloval pa je tudi z Mestnim gledališčem Ljubljanskim, Plesnim teatrom Ljubljana, celjskim gledališčem in drugimi. George Kaplan je njegova prva režija v Prešernovem gledališču Kranj.
George Kaplan je mnogoplastno besedilo, ki omogoča različne načine branja, pa seveda tudi razvijanje različnih tematskih
Avtor je besedilo označil za vohunsko komedijo. A pravzaprav ni ne eno ne drugo. Gre za kompleksno refleksijo sodobne družbe, ki pa postavlja več vprašanj kot odgovorov. Bi se strinjali, da gre za igro, ki zahteva precejšnjo aktivnost gledalca, da je ta celo bistvena za samo uprizoritev oziroma njeno razumevanje?
Vsekakor. Besedilo odpira toliko idej in prepletenih plasti, da zahteva določen angažma za razumevanje. Hkrati pa je tako tekoče in dobro napisano, da niti za hip ne učinkuje zateženo ali tezno. Tako da upam samo, da sama zgodba ljudi ne bo potegnila toliko, da se ne bodo ukvarjali z vprašanji, ki jih odpira. Ta pa so zelo aktualna in pereča, če uporabim medijski jezik.
Ena od tematskih plasti besedila je tudi vprašanje nezmožnosti učinkovitega upora zoper politične anomalije sodobnega sveta. Konec koncev se peterica protogonistev ne more poenotiti o ničemer. Koliko ste morda
Ste predstavnik mlajše generacije slovenskih gledaliških režiserjev. Koliko naj bi po vašem mnenju moralo, če sploh, sodobno gledališče reflektirati aktualno družbeno dogajanje?
Ves svet je oder in oder je svet, tako da je naloga gledališča vedno reflektirati trenutnto dogajanje in biti angažirano. Vprašanje pa je, kako to angažiranost plasirati. V zadnjem času smo po letih zatišja priča izbruhu političnega in angažiranega v gledališču. A pri večini teh pristopov se mi zdi problematično, da so pogosto le neposredna reakcija na probleme v naši družbi.
Tako predstavljajo le protipol ali hrbto stran in zato delujejo večinoma na ravni čustev, manj pa na ravni refleksije in premisleka. Sonntagov tekst pa na vse to pogleda z ravno pravšnjo mero distance in avtorefleksije, da mu trezne presoje ne zameglijo takšna ali drugačna čustva. S tem se mu posreči v relativno kratkem tekstu zajeti nevralgične točke današnjega sveta.
