Tiskane izdaje
Ignac Šunjić, ki mu prijatelji rečemo Aco, ima ogromno najboljših človeških lastnosti. Je pameten, dobrosrčen, pogumen, energičen in neverjetno ustvarjalen. Pronicljiv, dojemljiv, domiseln, vizionarski. Občutljiv. Duhovit. Sočuten. Svoboden in svetovljanski.
Ob pogledu nanj ti pride na misel morje. Zelo poseben človek. Nikogar z močnejšo intuicijo ne poznam. Dragocen prijatelj. Zaščitnik pomoči potrebnih. Napadalen do arogantnih. Nežen do žalostnih. Oster do nesramnih. Blag do krhkih. Ves čas na preži. Ves čas v akciji.
Velik in iskren ljubitelj otrok. Človek premnogih talentov. Človek premnogih zaslug – seznam bi bil tako dolg, da bi (paradoksalno) postal dolgočasen. Neskončno dolg bi bil tudi seznam premier, repriz, posebnih dogodkov, gostovanj, investicijskih posegov in vsega uspešno realiziranega v času njegovih mandatov. Najdaljši bi bil seznam ljudi, ki jim je Ignac Šunjić v življenju pomagal! Srčen, privlačen, »odštekan« človek.
Tisti, ki ga ne poznajo, bodo morda mislili, da pišem prenapeto, da je moj slog pač tak. Tisti pa, ki ga poznajo, bodo potrdili, da zapisujem resnico. Predvsem in zagotovo pa je Ignac Šunjić eden od največjih menedžerjev zadnjih petdesetih let. Eden tistih, ki uspeh glave po naravni logiki spajajo z narekom srca. Eden tistih, ki so statistične zmage dopolnjevali s človečnostjo. In prav zato je bil Šunjić kot direktor v marsičem nepremagljiv.
Rojen v Mostarju. V Slovenijo je prišel študirat metalurgijo. Tega nikoli ni obešal na veliki zvon, a nekako slutim, da je bil takrat reven, da se je sorazmerno težko prebijal. Reven – korajžen – domiseln – delaven. Honorarno študentsko delo ga je pripeljalo v Lutkovno gledališče Ljubljana.
Ko je v isti hiši leta 1975 postal vršilec dolžnosti direktorja, leto dni kasneje pa direktor, se je začela dobrega četrt stoletja trajajoča zgodba o uspehu, ljubljanski lutkarji pa so se pod njegovim vodstvom – med drugim – vpisali med prve slovenske kulturne atašeje ...
Karel Brišnik mi je velikokrat dejal: »Edinole na južnem tečaju še nismo bili. Nujno moramo tja. Nujno.« In pred mojo prvo režijo v LGL mi je pokojna Berta Bojetu zabičala: »Vedi, da z lutkami lahko dosežeš vse tisto, česar v dramskem teatru morda ne moreš. Polju lutkovnih izrazil ni konca.« Zdi se, da je v skladu s tem citatom živel tudi poslovni direktor Aco Šunjić. Ni meja. Ni ovir. Ni predsodkov. Ni neizvedljivega.
»Poslovni« direktor, to se sliši suhoparno. In nekako kapitalistično. A v njegovem primeru ni šlo niti za eno niti za drugo. Sedemindvajset let je ta mož vodil svoje gledališče po vrhovih uspešnosti, omogočil ogromno kakovostnih predstav, zaposloval mlade, prebrodil take in drugačne krize, prenavljal in razširil prostore gledališča, vodil uprizoritve na gostovanja v tujino, prejemal in omogočal nagrade, priznanja, odlikovanja ...
in velik del presežka namenjal dobrodelnosti. Njegov poslovni opus je zelo obsežen. In moderen – v najboljšem pomenu besede. Vse opazi, vse razume in po možnosti vse nemudoma uredi. Vse si zapomni.
Ali sploh znam napisati kaj »kritičnega«? Oja. Včasih Ignac Šunjić preglasno govori, z zahtevnostjo človeku tu in tam ne da dihati in od želje po čim boljših rezultatih je včasih nestrpen. A tudi to bi sčasoma pogrešali. Gorje, da bi se spremenil v mlačnega povprečneža – teh je v izobilju. Še nekaj zelo pomembnega: Aco je neverjetno dober prijatelj. Če ti ne more pomagati po telefonu, bo šel peš in bos do tebe. Pa magari na konec sveta.
Kakšna sreča, da je ta krasni človek pred davnimi leti stopil z vlaka prav tu, v Ljubljani, da se je tu zaljubil v Nado, da si je tu ustvaril družino. Sreča za Lutkovno gledališče, za slovensko kulturo in vse nas, ki uživamo njegovo skrb in pozornost. Imeti njegovo roko, vodstvo in nasvet – to je varen in razkošen občutek.
Kaj želim svojemu mentorju in prijatelju za rojstni dan? Želim mu tisočkrat vse najboljše! Kaj želim Sloveniji? Čim več takih direktorjev, kot je Aco Šunjić!
