Tiskane izdaje
Nedvomno je presenečenje, da se igralec na vrhuncu kariere odloči zamenjati oder za pisarniške prostore.
Če bi vlogo ravnatelja sprejel kasneje, bi bil verjetno prestar. Za tovrstno funkcijo je potrebno ogromno energije in seveda izkušenj. Nekaj jih verjetno imam, vendar ne na podobnem položaju. Dramo, njene uspehe in stiske doživljam kot svoje, saj sem njen član že več kot trideset let. Predvsem pa mislim, da je vodenje gledališča vse prej kot samo pisarniško delo. Precej časa je preteklo od takrat, ko se je prvič pojavilo vprašanje moje kandidature. Zmeraj sem odgovarjal, da sem še premlad in da preveč rad igram. Priznam pa, da me je od takrat preganjala misel, kaj bi bilo, če bi bilo. Že precej dolgo je Drama brez stalnega vodstva in nihče od vodilnih ni mogel realizirati svoje vizije, ker je za to v gledališču potrebno veliko časa. Potrebna je kontinuiteta v programskem in kadrovskem smislu.
Imate občutek, da je popolno 'insajderstvo' lahko tudi dvorezen meč? Da predobro poznate hišo in da ta predobro pozna vas?
Na to vprašanje bom lahko odgovoril čez pet let. V vsakem primeru je gledališče nekaj povsem drugega kot običajno podjetje. Izkušnje iz predstav so me naučile, da se največ doseže z medsebojnim zaupanjem in spoštovanjem ter verjetjem v idejo. Upam, da bodo moji kolegi zaupali mojim načrtom in željam in bo to 'insajderstvo' imelo dober učinek. Verjamem, da bo moje poznavanje ustroja hiše v tem trenutku dobrodošlo. In ne verjamem, da je tako občutljivo strukturo, kot je gledališče, mogoče voditi drugače kot s konsenzom.
V katero smer naj bi se razvijal koncept Drame?
Prepričan sem, da v gledališču niso mogoči ostri rezi. Imamo veliko gledalcev, ki rastejo z nami, mi peljemo po neki poti in oni nam sledijo. Ne bom prekinjal tradicije. Izhajal bom iz tega, kar je bilo dobrega v preteklih obdobjih, naj je to Štihovo, Bibičevo, Pipanovo ali katero drugo. Moja glavna želja je, da bi Drama postala komunikativno in odprto gledališče.
Odprto predvsem v smislu, da se pred predstavo o njej in tematiki, ki jo odpira, sproži javna debata. Moj namen je, da bi privabili v gledališče čim več gledalcev vseh generacij, in predvsem, da bi bili ti gledalci vsestransko pripravljeni in navdušeni za vstop v avanturo, imenovano predstava, da bi se v Drami počutili sproščeno in bili visoko motivirani za interakcijo z ustvarjalci.
Omenili ste komunikacijo.
Gre torej za močnejši družbenopolitični angažma.
Nimam posebej v mislih političnega angažmaja. Tudi, seveda. Zanima me, kaj se je zgodilo z moralo, etiko, odnosom do smrti, odnosom do sreče, dela, narave … jasno pa je, da brez političnega okolja pri tej raziskavi ne gre. Gledališče zmeraj črpa iz tega trenutka in govori temu trenutku. Ne glede na to, ali je dramska predloga starodavna ali je nastala danes. Zanimivo je, da bo mojih pet repertoarjev potekalo v času stote obletnico prve svetovne vojne, ki jo imam za temelj tega, kar živimo zdaj. Novi zemljevidi, novi družbeni redi …, ki se preobražajo že sto let v to, kar je zdaj. Sto let prve svetovne vojne z daljšimi ali krajšimi pavzami. Do današnje bančne vojne. Strah in negotovost sta stanji našega trenutka, ki že sto let generirata vse odnose z majhnimi odstopanji. To so teme, ki jih bomo obdelovali in jih potihem, ali pa na glas, kar naprej obdelujemo.
Javni sektor ima zamrznjene plače, napredovanja niso možna, nagrade zaposlenim ne pomenijo nič, sredstva za produkcijo se zmanjšujejo ... soočate se s številnimi problemi.
Vem, kaj me čaka, in vem, kaj me lahko doleti. A če bi začel razmišljati o tem, me to lahko ohromi in ne bom prišel nikamor. Zaupati je treba viziji in verjeti vanjo. Najbolj nujno se mi zdi ohranjanje osnovne kvalitete in kulture bivanja. Ne smemo si dopustiti, da bi se tisto, kar se je gradilo skozi zgodovino, nenadoma zrušilo. Šolstvo, zdravstvo, kultura … pomenijo civiliziranost nekega okolja in ne smejo postati nekaj, o čemer se sprašujemo, ali se splača. Dobiček vlaganj v ta področja se ne meri z denarjem, pač pa s stanjem družbe. Beseda 'davkoplačevalci' je izginila iz repertoarja, zdaj je bolj moderno zmerjati 'javni sektor'. Z vsemi napakami, ki jih je seveda treba odpraviti, pa ta 'javni sektor' vendarle skrbi, da se ne pogreznemo v duhovni srednji vek.
Stalni ansambli so v naših profesionalnih gledališčih utečena praksa, z vsako željo po reformi se vedno znova pojavijo ideje o večji pretočnosti ...
Prepričan sem, da vsako repertoarno gledališče potrebuje stalno igralsko jedro, gledališko družino, ki bi morala biti pretočna, saj lahko le tako napreduje in se razvija. Zdaj so ansambli nepretočni in to seveda ni dobro. Po drugi strani je ideja o 'ad hoc' nabranih gledaliških skupinah dvorezen meč, saj ne omogoča nadgradnje znanja in razvoja. Lahko sicer da odličen rezultat, na dolgi rok pa ni pravega umetniškega napredovanja. Gre le za izkoristek tistega, kar znamo. Torej za marketinški pristop, ki je uspešen toliko, kolikor je polna blagajna.
Drama ni gledališče, ki bi bilo prisiljeno gledati v blagajno.
Blagajno gleda vsak intendant že od pamtiveka, vendar se mi zdi, da je dobiček v dvorani mnogo pomembnejši.
V Drami deluje čvrsto jedro režiserjev. Imate namen povečati to pretočnost?
Res je. Moja velika želja je, da bi dal več možnosti mladim in še neznanim režiserjem. Domačim in tujim. Da bi dal možnost drugačnim, še neuveljavljenim poskusom gledališkega ustvarjanja. Seveda bo poglavitna skrb veljala občinstvu in temu, da bodo naši obiskovalci rasli z našimi napori in jih sprejeli.
Ne, tega seveda ne morem. Moram se pohvaliti, da sem dobil veliko 'groženj', da tega ne smem narediti. Prvo leto bom verjetno igral samo tekoče predstave, dokler se ne udomačim. Se mi pa zdi, da bom po določenem času znal preceniti položaj in znotraj tega še igrati. Skrbeti bom moral za igralsko kondicijo. Resnica pa je, da bom igranje zelo pogrešal.
Mitja Rotovnik pravi, da naj se vsak drži tega, zaradi česar je zaposlen. Režiser naj režira v domačem gledališču, igralec igra v matični hiši ...
Če se ne motim, je gospod Rotovnik po izobrazbi filozof, pa je postal odličen direktor. Ne vem, zakaj bi bilo zdaj drugače. Prepričan sem, da imam vizijo in precej organizacijskih sposobnosti. Če se direktor spozna na tabele in paragrafe, še ne pomeni, da je dober direktor. Menedžment v kulturi je precej komplicirana stvar. 'Kaj' in 'kako' sta bolj povezana kot kje drugje. Ne moreta drug brez drugega.
Se je že kdaj zgodilo, da bi bil zakonski par vodja dveh velikih, če ne največjih gledaliških hiš?
Pred zadnjim povabilom, skoraj pred letom dni, je to bil moj glavni pomislek. Veliko kolegov in prijateljev, s katerimi sem se posvetoval, v tem ni videlo nič spornega. Pa kljub temu nisem zbral poguma. Kasneje pa, ko sem čedalje bolj opažal, da gledališče in umetnost nasploh, bolj in bolj toneta na zadnjo stran zanimanja in ker se situacija v Drami ni premaknila, se mi je zazdelo, da imajo moji sogovorci prav.
Občutek imam, da lahko imajo gledališča moč samo, če so sama v sebi močna. In več ko je močnih, večja je skupna energija, s katero bomo premagali zdajšnje za umetnost nezainteresirane čase. In preživeli. Ne nazadnje gre za gledališči, ki imata v ustanovitvenih aktih med drugim zapisane tudi različnosti. Vsako se trudi doseči maksimum na svojem področju. To obema velikokrat uspe in to se mi zdi najpomembnejše.
Konec koncev tekmujeta za podobno občinstvo, za iste nagrade na gledaliških festivalih.
Zavist ni moja lastnost. Tekmovalnost pa. Verjamem, da se bom še naprej veselil Barbarinih uspehov, kar me ne bo oviralo, da jih ne bi poskušal preseči. In mislim, da je obratno enako.
Eden od kazalcev je gotovo občinstvo.
V Drami obisk niha znotraj običajnega. Veliko nihanj zdaj prinaša kriza. Kar zadeva repertoarje, so spremembe obiska vidne z enoletnim zamikom. Kriza se najbolj pokaže ob dnevu odprtih vrat. Takrat so vstopnice razdeljene v nekaj urah. Zanimanje je, denarja pa ni. Za tiste, ki se jim zdi, da bi se gledališče moralo 'prehranjevati' samo, bi to moral biti resen podatek. Gledališče stane, vendar njegov dobiček ni in ne bi smel biti merljiv samo v denarju.
