Tiskane izdaje
To pa predvsem zato, ker je Bibič zares še zmeraj poln energije, sicer ne več enako pogosto udejanjane na odrskih deskah in drugod, zato pa zelo intenzivno tudi v publicistični dejavnosti, tedaj pri delu, po katerem je Polde s svojimi petimi objavljenimi knjigami (Igralec, Prispevki, Pravljičar, Soigralci, Soigralke) in eno še nenatisnjeno (Izgon) - nesporno vodilni pisec med slovenskimi dramskimi igralci sploh.
A kljub temu seveda ni nobenega dvoma o tem, da je Bibič najprej in predvsem igralski umetnik z izjemno obsežnim opusom v vseh medijih, torej v teatru, na radiu, v filmih in na televiziji. Samo na odru je ustvaril več kot sto petdeset vlog, vseh drugih pa je skoraj nepregledno število. In takoj je treba pristaviti: tako rekoč vse - od Cankarjevega Ščuke (ljubljanska Drama 1958) do Eddyja Watersa (Griffithsovi Komiki, SNG Maribor 2003) - sodijo med tako imenovane karakterne in ne med tiste junaške in ljubimske, ki po navadi in vsaj v začetnih ustvarjalnih letih »doletijo« mlade igralce. Med obe pravkar omenjeni vlogi je, seveda po okrutno strogem izboru, treba šteti vsaj še tele Bibičeve umetnine: Shakespearovega Norca v Kralju Learu, Edka v Mrožkovem Tangu, Marata v Weissovem Zasledovanju in usmrtitvi Jeana Paula Marata, Pozza v Beckettovem Godotu, Točaja v Strniševih Žabah, Luko v Lužanovi monodrami Živelo življenje Luke D., Voranca v istonaslovni Zajčevi drami, Maleka v Partljičevi komediji Moj ata, socialistični kulak - ta lik sodi ob šarmantnem pisatelju in odvetniku dr. Janezu v Jurčičevem in Klopčičevem Cvetju v jeseni ter Primožu Trubarju v Jančarjevem in Stojanovem Heretiku med najbolj znamenite in priljubljene Bibičeve filmske in televizijske vloge - ter Falstaffa v Shakespearovem Kralju Henriku IV. in Cankarjevega Župnika v Hlapcih (Drama SNG Ljubljana, 1996). Med te nosilne karakterne postave bi kajpada morali prišteti še dolgo vrsto podobno markantnih kreacij, ki Bibiča po pravici uvrščajo med vsesplošno priljubljene, tako imenovane legendarne slovenske dramske umetnike.
Če bi vsem tem vlogam skušali dati celostno oznako ali jim zarisati nemara kar nekakšno izpovedovalno in oblikovalsko rdečo nit, bi lahko zapisali, da so Bibičeve kreacije polne bodisi radikalnosti in celo abruptivnosti v začetnih vlogah, bodisi žlahtne ljudskosti v poznejših, ob vsem drugem pa skoraj zmeraj ujete v sijajno navdihnjeno dvojnost prežemanja robate ali krhke resnobnosti in kratkočasnosti, kdaj tudi pikrosti in šegavosti ali komike, prepojene z otožnostjo ali sočutno trpkostjo. Bibičev in sploh naših igralcev dober poznavalec in soustvarjalec, zagrebški režiser Žorž Paro, je po pravici dejal, da je Polde Bibič »prototip slovenskega igralca«, »peč, ki je ne moreš naložiti s papirjem«, »bog Janus z enim obrazom, ki je tragična in komična maska hkrati«. In še strnjen, natančen in prijazen vzklik dramatika Toneta Partljiča: »Polde Bibič je Človek (velika začetnica je Partljičeva, op. V. P.), ki ga moraš imeti rad.«
Bodi ta prisrčni vzklik tudi naše skupno sporočilo in voščilo Poldetu Bibiču ob njegovem jubileju.
