Tiskane izdaje
Slovensko dramsko in glasbeno gledališče kljub nekaterim manjšim programskim premikom mlajšemu občinstvu še vedno ne namenjata omembe vredne pozornosti. Vsaka takšna premiera je zato dogodek sama po sebi, kar velja tudi za pravljično opero Obuti maček, ki bo doživela premiero danes v SNG Maribor.
Opera Cezarja Kjuija velja za skoraj pozabljen zaklad ruske glasbene romantike. Pravljica o Obutem mačku je danes najbolj znana v različici francoskega literata in pravljičarja Charlesa Perraulta, ki jo je uporabil tudi Kjui.
Okoliščine nastanka kakor tudi točen čas ruske praizvedbe domnevno njegove poslednje opere so še vedno odeti v tančico skrivnosti, ki sta jo na sicer dovolj dobro raziskano skladateljevo življenjsko pot bržkone vrgla senca pozabe po oktobrski revoluciji in posledično kolektivni izbris vsega, kar je dišalo po carskem režimu.
Z vodilnim motivom
V Obutem mačku, na libreto Marine Stanislavnovne Pol in Nadežde Nikolajevne Dolomanove, je skladatelj mojstrsko označil glavne pravljične osebe. Benjamin Virc pravi, da poleg naslovnega lika prepričljivo izstopajo protagonist Jean (markiz de Carabas) ter arhetipski liki Kralja, Princese in Ljudožerca.
Skladatelj je z namero naturalistične karakterizacije opernih oseb, ki bi bile deležne ustreznega simpatetičnega odziva in recepcije pri otrocih, pogosto uporabljal – kljub načelnemu zavračanju Wagnerjevih skladateljskih postulatov – kompozicijski postopek vodilnega motiva, ki ga je do potankosti razvil prav omenjeni bayreuthski genij glasbene drame.
Kjuijev kompozicijski slog je v nasprotju s pričakovano ideologijo glasbene estetike slavne ruske peterice zazrt predvsem na zahod: v kromatičnih harmonskih zvezah in modulacijskih postopkih je pogosto čutiti vpliv Roberta Schumanna ali poznega Franza Schuberta, pri vodenju melodije in nežnih liričnih pasažah pa odzvanja mladostna navezanost na Chopinov pianizem.
Kljub temu je Kjui kot izrazit glasbeni samouk v umetniški konfiguraciji opere (oziroma v »dramski glasbi«, kakor je pogosto poimenoval različne glasbenogledališke zvrsti) iznašel povsem svoj skladateljski »recept«, ki ga je opredelil kot melodični recitativ. Ta naj bi z lirično občutenostjo in tako rekoč brezmejno prozodično prožnostjo popolnoma ustrezal pomenu pétega besedila.
Preprostost in igrivost
Mariborska uprizoritev – premiera je bila zaradi bolezni v ansamblu preložena za en mesec – je slovenska praizvedba. Andreja Kalc poudarja, da je slovenska priredba libreta Obutega mačka, kot jo je po ruskem prevodu pripravil Benjamin Virc, ohranila preprostost in igrivost, kar bo pravljico nedvomno približalo tudi najmlajšim.
Posebno zanimive so sodobnejše jezikovne rešitve, ki se učinkovito vpenjajo v pripovedno predivo libreta, saj samozavestni Perraultov Maček »napenja možgančke« in postane, kadar to narekujeta zvočni in dramaturški kontekst, tudi »muc«, aktualna slovenska prepesnitev sveže in na novo okarakterizira osrednje like predvsem z leksikalnimi, torej zgolj jezikovnimi sredstvi.
Režijo, scenografijo in kostumografijo je prevzela Marta Frelih. Za sicer priznano oziroma dovolj potrjeno vsestransko filmsko in gledališko ustvarjalko, ki jo najbolje poznamo po dokumentarnih filmih, kot kostumografka in scenografka pa je ustvarjala za številne operne, gledališke in baletne predstave po Sloveniji, Nemčiji, Avstriji, Švici in Franciji, je to operni režijski debi. Dejala je, da je osnovna ideja vizualnega dela predstave minimalistična scena s šahovnico, saj šah predstavlja svet svetlobe in teme, dva dvora, svetli kraljev in temni ljudožerčev, ki se izmenjujeta in dopolnjujeta.
Šahovnica tako postane prispodoba sveta, v katerem se izmenjujeta dobro in zlo, prav tako pa predstavlja prostor, v katerem veljajo določena pravila, hierarhični red in preglednost in je navsezadnje tudi prostor neskončnih igralskih šahovskih potez ...
