Indigo je »pravljica« za današnji čas

Drevi premiera drame Indigo v režiji Borisa Cavazze, prve koprodukcije Gledališča Koper in MGL.

Objavljeno
28. marec 2013 13.42
Posodobljeno
28. marec 2013 17.00
Boris Šuligoj, Koper
Boris Šuligoj, Koper

»Kdo smo in kje je ta, tako iskana svoboda? Kje je ob vseh teh sistemih človek, do kje se laho giblje, koliko ima osebne, itimne, družbene in poslovne svobode. In kaj na koncu njegove poti ostane.« To je povedal srbski avtor Duško Premović o glavnem motivu drame Indigo, ki jo bodo drevi premierno uprizorili v Gledališču Koper, aprila pa še v Mestnem gledališču Ljubljanskem, saj je nastala v koprodukciji obeh slovenskih gledaliških hiš.

Premović velja za presenetljivo dobrega poznavalca ženske psihe. Prizorišče dogajanja je hladna, abstraktna pisarna enega od sodobnih koncernov, v njej pa dve uradnici. Starejša izgublja samozavest, dobro voljo, živce, mlajša pa vodi na vseh frontah, zdi se uspešnejša, zadovoljnejša, da jo čaka kariera, napredovanje... V trenutku, ko starejšo Ano res vržejo iz službe in gre v novo življenje, se zgodi preobrat, ki položaj obeh uradnic postavi v povsem drugačno razmerje. Ani se je življenje tako obrnilo, da v bistvu boljše izide, druga protagonistka (Bela), ki naj bi na vseh frontah zamagovala, pa doživi šok.

Barbara Hieng Samobor, direktorica MGL, pravi: »Intimni odnosi in zgodbe med ljudmi so v vseh časih enaki, spreminja se kontekst.«

Jožica Avbelj (v vlogi Ane): »Zdi se mi, da že dolgo nisem igrala s takim veseljem. Tudi jaz sem ena od An, tudi mene mečejo iz službe.«

Rok Matek, ki igra vlogo Zara: »Zame je v tej predstavi ključen naslednji staveki: 'Jaz sem ljudi spuščala mimo v prepričanju, da bodo že prišli drugi.' To je pripoved o osameljenosti sodobnega človeka, obsedenosti z zunanjostjo, lepoto in 'new agerstvom'.«

Režiser Boris Cavazza, ki je posegel v tekst, ga skrajšal in srečni konec iz izvirnika nekoliko priredil: »Jaz pa sem izhajal iz stavka: 'Red, zakoni, morala, pravica... to je pravljica.' Skušal sem narediti "pravljico" za današnji čas. Drugega ne bi govoril. Če sprašujete režiserja o predstavi, je približno tako, kot če vprašate slikarja: Kaj si mislil s to sliko? Kaj, za vraga, misli si svoje, človek božji! Jaz sem to naslikal. Tako pravim tudi jaz: oglejte si predstavo in mislite si svoje!«