Inventura 2017: Ustaviš prizor, zbereš pogum ...

Jernej Lorenci: Režiser, ki si ne dela utvar, da bo umetnost ali gledališče postavilo svet na glavo.

ned, 31.12.2017, 12:00

Andrej Jaklič, vodja gledališkega 
in sodobnoplesnega programa v CD

Padec iz raja

Projekt Padec iz raja (Danza Molina S. L., Théâtre National de Chaillot Pariz) je temperamentna in z vrhunskim plesom začinjena zgodba, v kateri se mešajo tradicionalni flamenko koraki, električne kitare, rockovski bobni, petje jeznih moških in ples občutljive, tankočutne in enkratne ustvarjalke Rocío Molina. Izhodišče predstave, ki je izstrelila Rocío med zvezde sodobnega flamenka, vsaj na prvi pogled ni značilno za omenjeno zvrst. Teme preizpraševanja razmerja spolnih vlog, problematike ženskosti in načrtnega spodkopavanja stereotipov se v flamenku redko pojavijo. A ko se, zvenijo toliko bolj udarno, predvsem pa angažirano. Takšna je tudi Rocío, ko pleše. Estetsko radikalna, disciplinirana, okretno gibajoča se med žanri, ki jih povezuje s karizmo najmočnejših odrskih ustvarjalcev. Čeprav mlajša predstavnica generacije izredno prodornih ustvarjalcev sodobnega flamenka, je že prava ikona vitalne flamenko scene.

Breda Pretnar, baletna kritičarka

Glembajevi

Večino slovenskih baletnih ljubiteljev je tudi v iztekajočem se letu navduševala repertoarna produkcija obeh domačih operno-baletnih hiš, sama pa bi vendarle izpostavila gostovanje baleta Hrvaškega narodnega gledališča z izjemno baletno-dramsko stvaritvijo Glembajevi, ki je odprla abonmajsko sezono 7 veličastnih v Cankarjevem domu. Koreografski dosežek Lea Mujića in njegovih soustvarjalcev se odlikuje z minimalistično scenografijo, obogateno z učinkovitimi dodatki (pokrivala in maska), svetlobnimi oziroma zvočnimi efekti in navsezadnje z intenzivnim dramsko-plesnim izrazom ter dovršenostjo solističnega in ansambelskega plesa. Spremljali smo dramo brez besed, razumljivo tudi gledalcu, ki ni seznanjen s Krleževo predlogo.

Nika Arhar, gledališka kritičarka

Nekje drugje in Prva altruistična predstava

Nekje drugje Zale Dobovšek, Nine Šorak, Tina Grabnarja in Asje Kahrimanović Babnik ter Prva altruistična predstava Marka Bulca sta uprizoritvi, ki jima uspe ustvariti intenziven trenutek prisotnosti. V inflaciji stališč, »nujnosti« kritičnih drž ali vpogledov v takšne ali drugačne resnice je tako celostno domišljen obrat k preprostosti in občutenju presežek, ki ima moč za počasen zdrs skozi vse distance domišljavega intelekta in oblikuje gledališko izkustvo kot bazičen stik s svojevrstno kvaliteto alternativne stvarnosti. Je utišanje človeškega ega in ohranjanje osebne zaveze. Bulc spodmika tla pod nogami z lucidno in prefinjeno ironijo, Nekje drugje z nezaznamovano in neobteženo otroško perspektivo. S premišljenimi strategijami, raziskovanjem uprizoritvenih možnosti ter ustreznega formata dogodka nasploh, natančno, izčiščeno in brez nostalgičnega sentimenta. Variacija življenja, ki se ne pretvarja, da gre za veliko igro in pomembno dejanje, temveč razume gledališče kot otipljivo trepetanje negotovega trenutka.

Anja Radaljac, gledališka kritičarka

Misterij sove

To je predstava, ki redefinira­ miniaturne lutke iz predstave Sovji grad (1936, Milan Klemenčič). Predstava izrazito učinkovito vpne v postavitev interakcijo z občinstvom, ki je spodbujeno k temu, da prosto stopa po prizorišču in spremlja predstavo s subjektivno izbranega zornega kota. Ker je gledišč - zlasti pa kombinacij zavzemanja teh - nešteto, je Misterij sove vsakokrat drugačen, neponovljiv dogodek. Predstava, ki ima obenem tudi izjemno dodelano estetiko in čudovito igro, je hkrati družbeni eksperiment: koliko omogočena participacija v predstavi spodbudi gledalstvo k akciji soustvarjanja dela in koliko se vseeno pusti le voditi? Izzivalno, domiselno in inteligentno odrsko delo.

Matej Bogataj, gledališki kritik

Hlapci

Podobno kot nekateri pred njim se tudi Pipan loti režije Hlapcev, tega paradigmatskega besedila za naše samorazumevanje, brez očiščenja in pomlajenja. Njegov Jerman, kakor ga zastavi Marko Mandić, je bolj intelektualec kot šolnik, na začetku tudi režira in mentorira krožek z izvenšolskimi dejavnostmi, je torej skoraj kulturniški kolega, ki se v svetu, v katerem so kovači bolj šefi avtomobilskih servisov in učiteljski zbor frfrast kontrast njegovemu mrkemu pogledu na svet. Že v začetku zadržan in zlomljen zaradi ljubavnega poraza in ugotovitve, da so časi njegovega in siceršnjega aktivizma zamenjali konformizem in vsakokratno politično obarvanje, stopa korak za korakom proti svojemu bridkemu koncu, in niti Župnikova (Jernej Šugman) omiljena zahteva po lojalnosti niti Hvastjevo (Jurij Zrnec) ponujanje kolin za na pot ga ne navdajo z dovolj upanja na boljše čase, da bi jih bil pripravljen dočakati. Močen, zaradi mrakobnosti in postopnega odmiranja cehovske in vsakršne solidarnosti mestoma mučen gledališki dogodek.

V čem je fenomen Jerneja ­Lorencija, režiserja, ki je dobil nagrado evropske komisije za gledališče – premio Europa – v kategoriji nova gledališka realnost?

Veliki režiserji in velika klasična besedila. Zveni znano in ne preveč privlačno, pač iskanje eksistencialnega smisla v večnih epih in usodnih kanonskih dramskih tekstih, adaptiranih za današnji čas, stalna reciklaža, da se izognemo prozaičnosti tukaj in zdaj.

Praviloma cefranje in nato sestavljanje mozaika v nekem alogičnem zaporedju, da se razkrijeta absurd in izpraznjenost današnjega časa, se sterilno poskuša rekonstruirati nekaj, česar ni mogoče rekonstruirati, ali pa se pred občinstvom zgolj zvrstijo prizori velike glamurozne forme.

Obstajajo tudi izjeme in režiser Jernej Lorenci je nedvomno ena od njih. Za številne njegove predstave je značilno sodelovanje z igralci, ampak ne zgolj v formalnem, kurtoaznem smislu, protagonisti v kreativnem procesu dejansko postanejo soavtorji projektov, tovrstna improvizacija pa praviloma rezultira v sijajni uprizoritvi.

Verjetno zato, ker ne gre za improvizacijo, temveč za spodbudo ustvarjalnih potencialov, ki se kot skozi lečo razpršijo in nato ustvarijo oster snop svetlobe, ki razkrivajo različne vidike naših upov, strahov, ciljev, zablod in hrepenenj.

Pri tem je presenetljivo raznovrsten, pa naj so to potencirana bizarnost in travestija, skoraj sentimentalna razčustvovanost ali odkrito razkrivanje univerzalne in njegove lastne (hiper)občutljivosti in ranljivosti.

Nič nenavadnega, da so ob številnih domačih nagradah in priznanjih zdaj to njegovo kvaliteto spoznali tudi v širšem evropskem prostoru in je nedavno prejel tako imenovano nagrado za novo gledališko realnost premio Europa, ki jo podeljuje evropska komisija za gledališče.

Ne dela si utvar, da bo umetnost ali gledališče postavilo svet na glavo in radikalno spremenilo življenje skupnosti ali posameznika. »Že kakšne drobne življenjske navade ni mogoče odpraviti, kaj šele napraviti ontološki preskok.

Obstajajo pa trenutki uvida, redke priložnosti, ko lahko ustaviš prizor, zbereš pogum, sprejmeš odločitev ...,« je dejal v enem izmed intervjujev. Vendar je že to zelo veliko, pravzaprav neprecenljivo.

Odhodi in prihodi

Če je lansko gledališko leto na Slovenskem zaznamoval prezgoden odhod režiserja Tomaža Pandurja, je leto 2017 slovo igralskega velikana Jerneja Šugmana. Svojo več kot bogato kariero je sklenil tako rekoč z dvojnim Cankarjem. Bil je Župnik v Hlapcih in bil bi Zlodej v Pohujšanju, osrednji koprodukciji Cankarjevega leta. A te predstave z njim ne bomo videli.

In tako si tudi marsikatere uspešnice ljubljanske Drame brez Šugmana ne moremo več predstavljati. Denimo Art Yasmine Reza, predstave, ki bi v letu 2018 praznovala dvajsetletnico odrskega življenja, oktobra pa je imela 250. ponovitev.

Premiera je bila istega leta kot na Broadwayu, torej 1998. v ljubljanski Mali drami, režijo je podpisal Žarko Petan, vloge treh prijateljev pa so si razdelili Aleš Valič, Bojan Emeršič in Šugman ter jih ves čas tudi igrali. Šugman je lani za Delo povedal: »Pri tej predstavi, ki jo nosim zakodirano za vedno v spomin, se lahko zbudim sredi noči in igram.«

Brez njega si težko predstav­ljamo tudi nemo miniaturko za štiri moške igralce ob spremljavi pianista Ko sem bil mrtev. Predstava, v kateri je igralec blestel v vlogi tašče, je doma prejela kar nekaj nagrad (tudi Šugman) in bila redno na sporedu. Samo sprašujemo se lahko, kakšen bi bil Lorencijev Kralj Ubu brez Ata Ubuja. Skratka, občinstvo bo občutilo veliko umetniško izgubo, ki jo bo težko nadomestiti.

Je pa letos poleti komisija natečaja za celovito prenovo SNG Drama Ljubljana izbrala zmagovalni projekt, katerega avtorji so arhitekti iz biroja Bevk Perović. Po mnenju ocenjevalne komisije so se veliko ukvarjali z bistvenim vprašanjem, kako povrniti dostojanstvo staremu gledališču.

Seveda je vse skupaj na začetku, spomnimo, da se o prenovi ali gradnji Drame govori že desetletja, a kljub temu so mnogi opozorili, da se nam lahko zgodi nova Opera (po stroških) in da je prenavljanje Drame na stari lokaciji zgrešeno podjetje (baročna dvorana ni primerna za sodobno gledališče).

Zanimiv pregled gledaliških odrov kaže letošnja izjava strokovne komisije Borštnikovega srečanja, ki je videno ocenila z besedami: »veliko razkošnega dekorja in malo vsebine«, več za svet občutljivega gledališča pa videla v spremljevalnem programu.

Na festivalu je potekala polemična razprava o preferiranju velikih gledališč v primerjavi z manjšimi, neinstitucionalnimi, na koncu je veliki zmagovalec postala prav majhna predstava, monodrama Nemoč v režiji Primoža Ekarta in izvedbi zavoda Imaginarni ter Mini teatra Ljubljana.

Nagrado za mladega igralca je prejel njen protagonist Nik Škrlec, ki je »z ekspresivno igro utelesil nemoč posameznika v boju za preživetje v času brutalnega neoliberalnega kapitalizma«.

Povezane novice

Inventura 2017: Zvezdnik zadržane sorte
29. december ob 12:00
Princ teme Nick Cave je ganil razprodane Stožice s svojo stalno spremljevalno skupino.
Prijavi sovražni govor