Inventura sezone: Kaj iščem v gledališču?

Kaj je navdušilo, vznemirilo, prepričalo Delove kritike? Kaj je postavilo vprašanja in kaj jih je spravilo v dvom?

Objavljeno
02. julij 2014 17.34
17.10.2006 Trst,Italija. Novinarska konferenca z nastopajočimi v gledališki predstavi Bakhantke, v Stalnem slovenskem gledališču v Trstu. FOTO:JURE ERŽEN/Delo
Nika Arhar
Nika Arhar

Pred kratkim se me je dotaknila izjava enega od sodelujočih na Multimedijskem praktikumu za opolnomočenje manjšin Slobodana Malića, da se kulturnih dogodkov ni udeleževal, saj se mu je zdelo, da ne spada v ta krog buržujskega življenja. Nekakšna samocenzura tiči v vseh nas, v naših odločitvah in premislekih o možnostih, čemu bomo posvetili del pozornosti.

Kolikokrat se »profesionalni gledalci« in ustvarjalci odrskih (ali drugih) umetnosti vprašamo,­ kako daleč je naša praksa zajadrala od življenja in kje ima gledališče svoje mesto? Kako pogosto sledimo ustaljenim potem in ali še zmoremo pogledati čez rob »našega« sveta?

Gledališče se napaja iz življenja in želimo si tudi obratne poti, a v teh dneh med raziskovanjem­ umetniškega dogajanja in ponudbe v »velikem jabolku« ter spoznavanjem tukajšnjih ustvarjalcev me večkrat zbode misel, da je umetnost za zidovi institucij nenavaden svet, eden od mnogih, ki smo ga ustvarili, in vstop vanj implicira tudi distanco od samih sebe in lastnega življenja.

V gledališču me zanima tisto, kar bo ostalo z menoj še po izničenju te razdalje, po vrnitvi v »moje življenje«, ta neopredeljiva snov, ki ne poskrbi le za uro ali dve odmika. Če je za redne spremljevalce gledališča prehod v ta svet širši in lažji, se včasih zdi, da doživetja, ki nam jih ponuja, podležejo ostrejši selekciji in se jih na poti nazaj izgubi več.

A brez občutij in vprašanj, ki jih lahko odnesem s seboj in jih v kakršnikoli obliki posvojim, ukvarjanje z gledališčem zame ne bi več imelo smisla. To misel si želim ohranjati, tudi ko me zanaša v samoumevnosti formalističnega pristopa, kateremu uhaja ključna nit, ki povezuje oba svetova.

Letošnja gledališka sezona, v kateri sem redno kritiško spremljala SSG Trst, SNG Nova Gorica in Gledališče Koper, mi je omogočila nov dragocen vstop v ustvarjalno okolje zunaj tako izpostavljene prestolnice, v njihove težnje, iskanja, angažirano delo, celovitost idej in manj uspešne poskuse.

Ko se skozi celotno gledališko sezono spletajo niti posameznih predstav, mi ostaja vezenina neskončnih presečišč in luknjic; oboje ostaja, intrigira, navdihuje, postavlja vprašanja. Morda s te perspektive omenjena distanca sploh ni tako resnična in bi se morali le neobremenjeno posvetiti odpiranju vhodov.