Tiskane izdaje
Občasno se seveda znajdem na kakšni reprizi ali pa zaidem v galerijo med delovnikom. Slika je povsem drugačna – kulturne institucije so neredko skoraj prazne. Če smo se s tem že nekako sprijaznili, kar se tiče galerij in muzejev, je še vedno zelo moteče v koncertnih in gledaliških dvoranah. V letošnji sezoni – pustimo podrobnosti o lokaciji, instituciji in projektu, saj bi lahko na identičen primer naleteli kjerkoli – je bila izkušnja na eni od predstav res nenavadna.
Ker ni bilo nikogar v preddverju, sem že pomislil, da je predstava odpovedana, ob prihodu v dvorano pa je tam sedela peščica ljudi, ki je pravzaprav še potencirala vtis praznine oziroma kar popolne zapuščenosti avditorija. Ni šlo za kakšen minoren projekt, temveč za sorazmerno veliko produkcijo in ne pretiravam veliko, če zapišem, da je bilo na odru skoraj več ljudi kot v parterju in ložah.
Seveda omejitev, koliko gledalcev (ali poslušalcev) mora biti prisotnih, da se predstava odvrti, tako rekoč ni, zato so protagonisti pač profesionalno in predano izpeljali nalogo in se poklonili ploskanju nekaj parov rok. Zavesa, nato pa so se maloštevilni obiskovalci skoraj neslišno porazgubili po hodnikih in skozi avlo na ulico.
Seveda bi lahko iz te izkušnje izpeljali veliko sklepov, od problematike kritične mase občinstva pri nas do značaja projektov, ki pač ne zmorejo privabiti dovolj ljudi. Vendar je bila prigoda po svoje navdušujoča, igralci na odru in maloštevilni gledalci so v mnogočem manifestirali večjo pripadnost in naklonjenost gledališču, kot je mogoče takšne občutke zaslediti na slavnostnih premierah. Seveda zadeve nima smisla posploševati, tudi med premierskim občinstvom je veliko ljudi, ki pridejo predvsem zaradi kulture in umetnosti, vendar jih pogosto zasenčijo tisti – praviloma so tudi najbolj glasni –, ki niso tam, da bi videli, temveč predvsem, da bi bili videni.
Kultura je pri nas velikokrat mistificirana in preobložena s teoretičnimi modeli in projekcijami, čeprav zadeve sploh niso tako zapletene. Človek pričakuje bodisi estetski, intelektualni ali čustveni odziv, osvežitev pogleda na svet in seveda vsaj odblesk sveta, ki ga ne poznamo ali ga zgolj ne znamo prepoznati.
Lepo, da so takšne možnosti dane tudi sleherniku, prav tako je lepo, da umetniki enako zavzeto nastopijo pred nabito polnim ali skoraj povsem praznim avditorijem. Razkošje, ki se mu ne smemo odreči.
