Iti v noč in raziskati, kaj ponuja

S predavanjem Tonyja Chakarja­ se jutri dopoldne na festivalu Mladi levi začenja dvodnevna konferenca Pripravljeni na spremembo: nove politične mitologije in umetnost. Libanonski arhitekt, predavatelj in publicist v pogovoru pojasnjuje, kako se kritično sooča z globoko utrjenimi prepričanji in kako si sam zamišlja odpiranje drugačnim načinom vednosti.

Na predavanju boste govorili o problemu vednosti, ekonomiji vednosti in zanimivem pojmu odučenja (unlearning). Lahko pojasnite, kaj mislite s tem?

Pri svojem delu se pogosto sklicujem na teologijo. Njena uporaba je pomembna, ker v Libanonu religijski diskurz dominira v javnem življenju in javnih debatah. V intelektualnih krogih ne igra pomembne vloge, je pa zato prepleten z vsakdanjim življenjem ljudi. Ne moreš torej preprosto razglasiti, da si sekularen ali ateist, ter zanemariti diskurz, ki obvladuje celotno javno sfero, sfero, ki dominira, ne glede na to, kakšno je tvoja osebna pozicija. Zato sem se, denimo, lotil različnih kozmogonij, ki obstajajo v različnih religijskih diskurzih in običajno niso uradni del religijskega nauka.

Kaj konkretneje vas zanima in kako je to povezano z vašim ­konceptom odučenja?

V judaizmu in krščanstvu velja Eva za prvo žensko, a podrobnejše branje Biblije pokaže, da je bila pred njo še ena ženska, ki ni imenovana. V hebrejski tradiciji jo imenujejo Lilit, ki jo je Bog ustvaril iz istega materiala in istočasno kot Adama, torej kot enakovredno Adamu. Ko ji je Bog naročil, naj se podredi Adamu, tega ni hotela. Ta ženska se pojavlja v Kabali in različnih religijskih tekstih. Izvira iz babilonskih časov, njeno izročilo je starejše od Biblije. Lilit se je uprla Bogu in zapustila Raj, se združila z demonom smrti in ker je bila zelo plodna, sta imela veliko otrok. Bog je poslal nadnjo angele in jo prisilil, da je vsak dan pojedla sto svojih otrok. Legenda pravi, da ponoči še vedno kolovrati naokoli, se sprehaja z demoni, straši mlade moške, da bi jim ukradla seme, in noseče ženske. Tudi v islamski tradiciji obstaja podobna figura.

Zgodba je očitno precej bizarna, a je pomembna. Prvi akt Božje kreacije je bila luč – Bog je ločil luč od teme. Bog je za nas izbral ta svet. Lilit pa kaže na različne potenciale, ki ostajajo v temi. Za religije je tema slaba, kjer je Bog luč. Ena od ravni odučenja je ta, da postavimo pod vprašaj uveljavljena razumevanja, da raziščemo to, kar so nam vcepili kot resnico. Odučenje nas vabi, da gremo v noč, da jo raziščemo. A tega ne počnemo, ker so nas naučili, da je slabo. Govorim v preprostih terminih: dobro – zlo, kot se pojavljata v religijskem diskurzu. A ravno takšni detajli izročila nas vabijo, da to, kar imamo za samoumevno, preizprašamo. Seznam tega, kaj naj bi bilo dobro in kaj slabo, je neskončen, prav tako seznam tega, kaj vidimo, kaj slišimo, kako percipiramo in v kakšnem razmerju smo z drugimi.

Lahko podate še kakšen primer?

René Descartes je s svojim pojmovanjem subjekta v znani formuli 'Mislim, torej sem' postavil lastno subjektivnost kot edino trdno točko, medtem ko je vse drugo relativno. To je pripeljalo do izjemnih odkritij v znanosti in nasploh, a mislim, da smo zdaj s tovrstnim razumevanjem v slepi ulici. Kaj, če si sebe ne predstavljamo kot eno, ampak kot dvoje.

Kaj natanko mislite s tem?

Francoska feministka Luce Irigaray analizira moški in ženski spol. Njena teza je, da je moški razumljen kot eno, medtem ko je ženska dojeta kot dva, a hkrati tudi eno. Podobno se mi zdi zanimivo vztrajanje, da je Bog eden. V islamu je to tako močno zasidrano, da ni prostora za nič drugega. V krščanstvu je Bog eden, a je hkrati trije. Tudi v poganskem univerzumu imate prvaka med različnimi bogovi. Ideja enega je pripeljala do tega, da moški dominirajo v družbi.

Razmišljam, ali ni alternativa dominaciji enega ta, da poskušamo sprejeti dvoje, v smislu sprejeti dialog. Hölderlin naj bi nekoč proizvedel lepo besedno zvezo: 'Ta pogovor, ki sva'. Človek je pogovor z drugim. To pomeni, da svojo subjektivnost odpreš drugim možnostim in sprejmeš, da jo oblikujejo ne le tvoje izkušnje, ampak tudi izkušnje drugih. Gre za poskus drugega načina razmišljanja. To pomeni iti v noč in raziskati možnosti, ki jih ponuja.

Lahko to postaviva v kontekst ­naslova konference Nove politične mitologije in umetnost? Če prav razumem, vaša kritična analiza meri na razgaljanje določenih ideoloških manevrov, s katerimi se srečujemo v družbi?

Sam bi rekel takole: že način, kako gledate in vidite, je konstruiran. Iznajdba perspektive je spremenila pogled na svet, zaznamovala družbene odnose. V islamu oblikujemo arhitekturo tako, da vzpostavimo razmerje med človekom in kozmosom. Gledati in videti se naučimo že v otroštvu in potem forme, linije in pike začnejo pomeniti določene stvari. V srednjem veku niso popačili slik zato, ker ne bi znali risati, ampak ker je bilo zanje ključno uničiti grško perspektivo in ustvariti zgodnjo krščansko kulturo. Moje študente ta preprosta ugotovitev o kulturni in družbeni posredovanosti videnja in gledanja vselej preseneti.

Veliko se ukvarjam z ikonami, kjer je sveto na ­površini. Na renesančnih slikah – po drugi strani – je vse sveto v subjektu, ki ga reprezentira; Marija ima, denimo, izraz ekstaze, avreole. Na ikonah tega ne najdete, tam vlada drug režim, vse je vpisano na površino. V arabščini ne naslikate ikone, ampak jo napišete, ker je upodabljanje protireligijsko. Če napravimo korak nazaj, se lahko odnaučimo, kar nas je naučila modernost. Zdi se mi, da smo obtičali v tem, kar vemo, in v določenih konstruktih, ki ne omogočajo poti naprej.

Bi lahko podobno analizirali produkte popularne kulture, filme in TV-serije, ki imajo globalni doseg in posredno tudi politične učinke?

Hollywoodski filmi so lahko polni metafor, včasih pa so povsem površinski. Eden od filmov, v katerem najdemo veliko elementov gnosticizma, je Matrica. To, kako razvpit je ta film in koliko debate je sprožil, je skoraj tako sporno kot sam film. V njem najdemo idejo Enega in vrnitev k viru – to so vse elementi gnostične filozofije.

Avatar pa je propagiral idejo vrnitve k materi naravi.

Mnogi so v filmu prepoznali aluzijo na palestinsko-izraelski spor. V filmu so ljudstvo Navi, ki ga zatirajo Zemljani, povezali s položajem Palestincev. A mislim, da je to prehitro sklepanje. Sicer so v tem smislu, da ponujajo veliko aluzij, komentarjev in kritike sodobnosti, zanimivi filmi o zombijih Georgea Romera. Hollywood je včasih zelo plodovit, v drugih pogledih pa prispeva povsem površinske filme, kot je Titanik.

Če se vrneva k vašemu delu. Eno svojih knjig ste posvetili uporu na trgu Tahrir …

Ponavadi razvijam projekt tako, da imam najprej predavanje-performans, potem pa to razvijem v fotoesej, knjigo ali instalacijo. V knjigi One Hundred Solitudes sem se oprl na zgodbo, ki je v času uporov na trgu Tahrir krožila med ljudmi. Ko je bil Mubarak še na oblasti in je vojska obkolila demonstrante, naj bi starejša ženska vsak dan hodila naokoli s košaro, polno mangov, in vsakemu vojaku podarila ta sadež, potem pa pokazala na demonstranta in rekla: 'To je tvoj brat, ne ubij svojega brata!'

Zgodba po mojem govori o ustvarjanju drugačnega javnega prostora. Ponavadi javni prostor deluje na podlagi anonimnosti, ta ženska pa je v njem zgradila bratsko vez med vojakom in demonstrantom. Ustvarila je prostor ljubezni, ki je povsem drugačen od prostora anonimnih državljanov. Morda je ta prostor trajal le delček sekunde, a njena gesta dokazuje, da se da zamisliti takšen svet in ga tudi realizirati. Zame je ideja javnega prostora, zgrajenega na tovrstni ljubezni, pomembna.

Kako danes gledate na arabsko pomlad, kaj je rezultat številnih uporov?

Izrazu 'arabska pomlad' se izogibam, ker so termin skovali v Beli hiši. Tedaj so se namreč povsod dogajale revolucije: imeli ste gibanje Okupirajmo [Occupy] , proteste v Istanbulu in Braziliji – šlo je za val demonstracij vsepovsod. V arabskih državah velja za najuspešnejši upor tisti v Tuniziji. Ta revolucija je bila najtišja in najhitrejša.

Je prinesla dejanske spremembe?

Bolj ali manj, da. Veliko upanja sem imel za egiptovsko revolucijo. Malo me je presenetilo, da so ljudje tam sprejeli vojaški režim. Najmanj razumljena in najbolj radikalna je bila sirska revolucija. Tam je nekaj eksplodiralo in spodbudilo ekstremni radikalizem, ki teži k spremembi strukture celotnega univerzuma. V Siriji ne gre za Asada, ampak za sovpadanje različnih okoliščin, ki omogočajo, da se dogaja, kar se dogaja.

Ob tem radikalizmu je eksplodiral še desni, islamistični ekstremizem, ki poskuša prevrteti zgodovino nazaj. Namesto odpiranja ponuja zagon s točke nič, iz časa, ko se je rodil prerok, kar je zelo nevarna, reakcionarna in konservativna pozicija. Mislim, da je ekstremizem obeh zelo poveden. Mediji bolj govorijo zgolj o desnem. Če bi brali arabsko, bi vedeli tudi za obstoj druge struje. Zdaj ta desna, reakcionarna, izpodriva prvo.

Kakšna je po vašem vloga umetnosti v različnih družbenih kontekstih, o katerih sva govorila, naj je to religija ali vojna. Ali v njej ali morda celo v arhitekturi, ki je vaše primarno strokovno področje, vidite politično dimenzijo?

Ljudje pogosto mislijo, da političnost v umetnosti pomeni direkten politični angažma, ki je verjetno najslabša oblika umetnosti. Če začneš s premiso, da umetnost pove resnico o svetu, se je treba najprej vprašati, kaj je resnica. In kaj je narobe s svetom, da mora umetnost povedati resnico o njem. Je resnica grška aletheia, razkrivanje? In kako umetnost govori resnico? V kratkem videu nekega sirskega umetniškega kolektiva vidimo izpoved moškega v sirski neislamistični vojski, ki prizna, da je nekoč zasliševal nekega človeka, vedel je, da je nedolžen, a ga je kljub temu ubil.

V videu moški reče: 'Ubijal sem.' To je pretresljiv moment, v 'Ubijal sem' se razkrije nekaj sveta. Od tedaj, ko je ubil, ve, da je Sirija uničena. Video razkrije ta moment. Ne gre torej za neko svetovno vseobsegajočo resnico. V tem momentu se je nekaj razkrilo. V tem pomenu je zame umetnost politična. Samo umetnost lahko ustvari takšne trenutke, politični diskurz jih ne more.