Tiskane izdaje
Ne zgodi se prav pogosto, da otroci oziroma najstniki nastopajo v resnih predstavah, postavljenih na oder velikih gledališč, saj že vaje zahtevajo veliko usklajevanja z utečenim šolskim vsakdanom in popoldanskimi dejavnostmi, potem pa je tu še večje število ponovitev ter po zadnjem priklonu gledalcem vrnitev domov šele v poznih večernih urah. Toda kot poudarja Ivica Buljan, režiser predstave Jugoslavija, moja dežela, ki je nastala po drugem romanu Gorana Vojnovića, imajo otroci tako v romanu kot v dramatizaciji pomembno vlogo, na splošno pa velja, da zlasti v predstavah za odrasle ustvarijo zelo močno čustveno in nostalgično dimenzijo; v gledalcih namreč nagovarjajo otroka. In to je tudi v tej predstavi ključnega pomena.
Tudi trema in strah
Vladana, Natašo in Miša so našli znotraj najožjega kroga sodelavcev SNG Drama, saj ti dobro vedo, kakšne so zakonitosti gledališča, Filip, Lina, Aleksander in Črt pa so povabilo z veseljem sprejeli. »Moram priznati, da so se vsi štirje zelo dobro znašli in odrezali – Filip in Lina za povrhu obvladata še srbski jezik –, je pa res, da so to otroci, ki živijo z gledališčem in ga dobro poznajo, in imajo zato do igre tudi drugačen pristop,« ne skriva pohval na njihov račun Buljan.
V gledališču so se tako rekoč rodili, z njim odraščajo, zato ni čudno, da na vprašanje o svojih najljubših predstavah izstrelijo več naslovov, tudi resnejših uprizoritev: 39 stopnic, Čista norišnica, Misterij Buffo, Evropa, Prijatelji, Odvratne rime, Boris, Milena, Radko, če povzamem skupni odgovor. Toda vseeno je gledališki svet precej drugačen, če ga spoznaš z druge strani odra, tu pa tam vlije tudi tremo in strah, prikimajo in v nadaljevanju opomnijo na vse tisto, kar kot gledalci, udobno nameščeni na svojem sedežu, med nasmihanjem komičnim zapletom ali doživljanjem katarze pogosto spregledamo. »Mene bo trema gotovo zagrabila, ko bom prvič stopil na oder in bom videl vse te ljudi v dvorani, a ko bom en čas tam, se bom gotovo navadil,« je ugibal o svojem počutju pred nocojšnjo premiero Aleksander, ki ima izkušnje z igranjem v treh filmih, tudi Paniki. Če gledališče primerja s filmom, pravi, je precej drugače. »Pri filmu lahko večkrat poskusiš in samo enkrat posnameš, na gledališkem odru pa se ne smeš zmotiti, saj potem vse pokvariš,« je spoznal tudi od blizu. Iskreno priznava, da ga igranje v nasprotju z računalniškim programiranjem ne veseli preveč in da je tokratna vloga, o kateri pa sicer ves čas razmišlja, bolj poskus, kako je »vse skupaj videti v resnici«. Tudi Črt, ki je Aleksandrova alternacija v vlogi Miša, pristavi, da si je želel v živo spoznati gledališče (v katerem ustvarjata tudi njegova starša, igralca Maša Derganc Veselko in Borut Veselko). Spoznal je, da je ena najtežjih nalog v gledališki igri, da publiki ne smeš kazati hrbta, gledati pa je tudi ne smeš.
»Nekako tako, kot je, sem si tudi predstavljal, da bo,« je odgovor 12-letnega Filipa, ki je med najmlajšimi na odru dobil najzahtevnejšo vlogo. Igral bo glavnega junaka Vladana v mladih letih in bo na oder moral petkrat. »Zato se moram tudi petkrat preobleči. V eni sceni nastopim kot najstnik, takoj zatem pa moram biti že na poroki, kar pomeni, da ne ostane dosti časa za preoblačenje,« ugotavlja. Med oblačili iz njegove kostumografije, v kateri se človek mnogo laže vživi v vlogo, ki mu je dodeljena, je tudi nekaj kosov, ki bi jih z veseljem oblekel za v šolo. Med njimi so mornarska majica, hlače in kavbojke. »Preostala oblačila pa so mi všeč zato, ker razkrivajo, kako so se tedaj oblačili oziroma kakšna je bila tedanja moda,« še doda. Tudi Aleksander, ki mu je kostumografinja Ana Savić Gecan dodelila trenirko z značilnim jugoslovanskim logotipom ter čevlje s prav takšnim znakom, se strinja, da je »ful dobro biti v teh oblekah, ker se počutiš, kot da si res v devetdesetih«.
Na odru z mamo
Filip in Lina sta kot Vladan in Nataša dobila tudi priložnost, da zaigrata s svojo mamo, članico ansambla ljubljanske Drame Ivo Babić, tokrat v vlogi Kose. »To pomeni, da lahko skupaj kaj povadite tudi doma?« »Kar precej sem vadil za prizor, v katerem nadiram starše, drugače pa se mi ni bilo treba naučiti veliko besedila,« pravi Filip. Veliko nasvetov, kako se čim bolje odrezati, mu je zaupal tudi oče [režiser in igralec Primož Ekart, op. p.]. »Treba je glasno govoriti, publiki pa se ne sme kazati hrbta. V resnici je igralski poklic precej drugačen, kot smo mislili doslej. Zdaj šele vidimo, koliko vaj je potrebnih, da lahko gledaš predstavo. In koliko dela in truda je zadaj,« povzame. Tudi preostali trije so spremenili pogled. »Ja, čisto drugače je. Ko gre mama na vaje, ji pogosto rečem, joj, vedno imaš vaje, a zdaj smo šele videli, koliko se moraš truditi,« pravi Lina. Vseeno ta izkušnja ni omajala njene poklicne želje. Še vedno je odločena, da nekoč postane igralka. »Fino mi je pa zabavno tudi!« še doda v smehu. Tudi Črtu se je igralski poklic doslej zdel bolj preprost. »Mislil sem, kako bo vse potekalo gladko, potem pa smo morali en del trikrat ponoviti,« navede primer iz prakse. »Pa to človeka kaj utrudi?« »Utrujen nisem bil, prepoten pa kar,« razkrije s širokim nasmehom. Aleksander pa zatem poudari še razliko, ki jo do lika čutiš kot igralec in kot gledalec. »Na odru se zdi igra mnogo bolj resnična, še zlasti ko se v njej vname resen prepir.«
Dvanajstletna Filip in Aleksander ter devetletna Lina in Črt so predstavniki generacije, rojene že v novem tisočletju, ki se o Jugoslaviji (še) ne uči v šoli in je o državi, v kateri so odraščali njihovi starši, izvedela bolj ali manj iz njihovih in iz pripovedovanj starih staršev. Označujejo jo kot skupnost več držav, ki je po osamosvojitvi Slovenije razpadla. »Midva sva jo spoznala tudi iz starih jugoslovanskih filmov,« še v bratovem imenu razkrije Lina, »pa tudi na predlanskem potovanju po nekdanjih republikah, ko smo obiskali tudi Beograd.«
To, da bodo v prihodnjih tednih večkrat na »izletu« v Jugoslaviji na Erjavčevi 1, so z razumevanjem sprejeli tudi njihovi učitelji, sošolci pa v tem ne vidijo česa posebnega, pravijo. A za četverico prijateljev, od katerih sta starejša dva sošolca, mlajša dva pa sta bila v isti vrtčevski skupini, je to posebno doživetje. »Super je tudi to, da se poznamo. Ko nismo na sceni, se zabavamo v zaodrju ali pa gremo dol v klub,« še sklenejo. In tisti klub se v resnici, vsaj po opremi, ne razlikuje kaj dosti od scene, v kateri nastopajo. Manjkajo le oblaki cigaretnega dima, ki pa ga Veliki oder, tako kot je bilo nekdaj povsod po Jugoslaviji, premore (četudi je zakonu na ljubo tobačni nadomestek).
