Tiskane izdaje
Režiser Jaka Ivanc je na odru Gledališča Koper postavil totalitaristično spevoigro, dramo in uspešnico hrvaškega dramatika Mira Gavrana, ki jo je dramaturg Andrej Jaklič označil za tragično farso.
Farsa zato, ker odkrito smeši vse oblike oblasti, tragična pa zato, ker ta, ki se jo odloči osmešiti in razkriti njene mehanizme, to pošteno početje plača z življenjem.
Nauk zgodbe je, da za resnico ni prostora, razen v gledališču.
Miro Gavran je dramo napisal sredi osemdesetih in se je tedanje oblasti lotil malce posredno. Oblast predstavlja francoski Sončni kralj Ludvik 14., njegove neumnosti in nečednosti pa razkrivata umetnik Molière in dvorni norec. Nikakor ne gre za zgodovinsko avtentično dogajanje, dramski liki so samo sposojeni, da avtor lažje pove svojo resnico.
Noč bogov je zgodba o (ne)prijateljstvu, o moči, o izprijenosti politike, o vseh mračnih plateh vladanja, pa tudi o ljubezni, o moči umetnosti ... Predvsem pa gre za nekakšno analizo odnosa med oblastjo in umetnostjo.
»Predstava se sprašuje, v kakšni službi naj bi bila umetnost, komu kaže ogledalo. Sprašuje o moči gledališča, kaj lahko neka uprizoritev na odru (tista igra v igri, ki jo zastavi Miro Gavran) spremeni, obrne. V naši uprizoritvi obrne Ludvika 14., da si reče, morda ima Molière prav, morda vse to narobe počnem. Toda za vsem tem človeškim samospraševanjem je še ena nepredvidljiva sila, ki pogosto posega v dogajanje - politični pragmatizem. Prijateljstvo, iskrenost in umetnost so nepomembni, bez veljave, žrtvovani za pragmatične cilje ... To je tudi igra o norcu, ki ni tako nor, ampak preračunljivec. In na koncu tudi kralj (oblast) ostane sam,« pojasnjuje režiser tokratne uprizoritve Gavranove Noči bogov.
Jaka Ivanc je kot režiser in scenograf v predstavo vpletel pet slovenskih, že kar ponarodelih zimzelenih popevk: Med iskrenimi ljudmi, Dan neskončnih sanj, Bela nedelja, Življenje je vrtiljak in Vsak je sam.
»Dodatek teh popevk sugerira samo besedilo, saj v izvirniku prepevajo francoske pivske pesmi, ki postavljajo celo zgodbo v Francijo. Jaz pa sem želel postaviti dogajanje bližje našemu občinstvu. S takimi pesmimi ob besedilu vzbudimo reakcije, občutke in čustva, za kakršne bi potrebovali veliko dialogov, če bi hoteli doseči isti učinek. Ponarodele in sicer populistične pesmi ob tem besedilu v drugačnem kontekstu zazvenijo povsem drugače in odkrivamo veliko globlje resnice, kot jih sicer kažejo morda za koga preprosta besedila. Gledalec ob teh kabaretnih elementih lažje prepoznava dogajanje,« pravi Ivanc.
Igralec Rok Matek pa: »Neverjetno, kako zaživijo teksti sicer lahkotnih slovenskih popevk, ki v drami dobijo novo dimenzijo in načnejo dodatno zgodbo.« Sicer je Noč bogov po svetu doživela že 22 premiernih uprizoritev, Gavranove drame pa vsaj deset različnih uprizoritev v slovenskih gledališčih.
Gavran sodi med plodovite in cenjene (njegova dela so prevedena v 35 jezikov) sodobne avtorje, saj ga je nemška založniška hiša Anton Hiersemann iz Stuttgarta pred šestimi leti uvrstila med najuspešnejše svetovne dramatike (predvsem zaradi Noči bogov, Kreontove Antigone in Ljubezni Georgea Washingtona).
Miro Gavran, ki o sebi pravi, da ni kabinenti pisatelj in da ne pomišlja popraviti besedila, če dobi tak namig pri igralcih, si bo drevi ogledal Noč bogov še v koprski izvedbi. Popoldan pa se bo v gledališču udeležil okrogle mize o gledališkem delu na območju bivše Jugoslavije.
