Jamski človek – že 634-krat na odru!

Sliši se čudno, a drži. Gledališče je ustvarjalni proces, a svojo pravo vrednost išče na trgu. Trg, torej gledalci, s svojim obiskom potrjujejo uspešnost določenega izdelka. Daljše je »življenje« predstave, uspešnejši je produkt.

Zato so tudi »življenja« predstav zelo različna. Nekatere stežka preživijo nekaj ponovitev po premieri, druge se obstoju lahko zahvalijo številnim abonmajem, nekatere pokonci drži zvezdniška zasedba in močna marketinška podpora ... vsem pa konec brezkompromisno določi – prazna dvorana.

Večina jih živi eno sezono, redke so tiste, ki jim uspe dočakati dve, tri, takrat jim že rečemo uspešnice. Vse, kar je več, je prestižni razred klasikov. Ti tudi z leti pravzaprav ne izgubljajo na vrednosti. Nekako lepo se starajo.

Spodaj predstavljena šesterica projektov z najdaljšim odrskim »stažem« ne razkriva čarobne formule uspešne predstave. Komunikativnost, aktualna tematika, elementi komičnosti, dobra igralska zasedba, sestavljena tudi iz drugih medijev znanih igralcev, preverjeno režijsko ime, producent oz. gledališče, v katerem se predstava ustvarja, osredotočenost na otroško publiko ... sami po sebi še niso zagotovilo dolge življenjske dobe, številnih ponovitev in posledično tudi komercialnega uspeha.

Kaj je tisto nekaj več, glede na majhno število klasik očitno še vedno ne ve nihče. Je pa ravno to »neznanje« eden ključnih razlogovov, zaradi katerih je gledališče vedno znova zanimivo tako za ustvarjalce kot gledalce.

Vse o ženskah

Hrvaški dramatik Miro Gavran je zagotovilo za uspeh. Dokaz njegove uspešnosti je med drugim tudi dejstvo, da je edini še živeči dramatik, po katerem se imenuje festival, kjer različne evropske gledališke hiše uprizarjajo njegova dela. Gavran je tudi sicer eden najbolj plodovitih, uprizarjanih in prevajanih evropskih avtorjev, popularen tudi pri nas. Dolgo življenjsko dobo njegovih del v domačem gledališkem miljeju potrjuje komedija Vse o ženskah, premierno uprizorjeno januarja 2005, ki jo je v Mestnem gledališču ljubljanskem režirala Barbara Hieng Samobor. Trdoživost uprizoritve gre najprej pripisati, kot že rečeno, Gavranu, ki mu je uspelo trem igralkam različnih generacij napisati za vsako po pet vlog. Z njimi na komunikativen in duhovit način razkrivajo t. i. ženski princip sveta. Gledalec jih odkrije kot dobre in malo manj dobre prijateljice, posesivne in požrtvovalne matere, hvaležne in nehvaležne hčere, ljubeče in sovražne sestre, zveste in nezveste žene, preračunljive, karieristke, pa tašče, svakinje, tete, babice, prababice … Doslej že 217-krat, kolikor ima predstava ponovitev.

Sneguljčica in sedem palčkov

Predstava Pika (dramatizacijo besedila Astrid Lindgren je opravil Andrej Rozman Roza) v produkciji Slovenskega mladinskega gledališča in režiji Vita Tauferja je lani po petnajstih letih igranja dočakala »samoukinitev«. Zato pa še vedno živi Tauferjeva interpretacija še ene otroške klasike bratov Grimm. In to že od marca 2003. Dobrih deset let Sneguljčico in sedem palčkov »pri življenju« ohranja vsekakor izvirni koncept uprizoritve. Tako Sneguljčica kot palčki namreč v sami uprizoritvi ne spregovorijo. Besedilo je namreč »odsotno«, zato pa je ohranjen kompletni arhetipski arzenal Grimmove klasike.

S tovrstnim odmikom od besedila je Taufer učinkovito prestopil v prostor imanentno gledališkega jezika, ustvaril poetični besednjak, ki nas nagovarja s simboliko nezavednega. To zadnje morda za otroke ni ravno razumljivo, zato pa vsekakor razumejo in še kako čutijo gibalno govorico vseh nastopajočih, ki jim na svojstven način razkrivajo skrivnosti sveta, razklanosti med dobrim in zlom, pa tudi o moči ljubezni, ki jih vedno znova ogrožajo »osi zla«.

Jamski človek

Če gre pri Vse o ženskah za razkrivanje t. i. ženskega principa, je pri Jamskem človeku na delu t. i. moški. Gre za svetovno, pravzaprav globalno, uspešnico dramatika Roba Beckerja, ki jo igrajo na vseh kontinentih. Tudi zato se lahko pohvali z Guinessovim rekordom za največkrat odigrano dramo na Broadwayju, prav tako se po njej imenuje ulica na Manhattnu, namreč Caveman Way, nekdanji newyorški župan Giuliani pa je 18. julij razglasil za dan Jamskega človeka.

Monodramo je režirala Nataša Barbara Gračner, producenti so Gustav film, Theater Mogul, SiTi Teater BTC, v naslovni vlogi pa nastopa Uroš Fürst. Kot že rečeno, se drama ukvarja z odnosom med spoloma, s pomočjo komike pa razkriva vse pasti, v katere padajo intimno vezani pari, pa tudi razloge, zakaj do njih prihaja. Iskrivost, človeškost, neposrednost so odlike besedila, »nadgradnja« pa je predvsem zasluga igralca Uroša Fürsta, ki je od premiere leta 2002 do danes soočenje z Jamskim človekom uprizoril že, sliši se skorajda neverjetno, 634-krat. Kar pomeni, da je od najstarejših še živih uprizoritev po številu ponovitev nedvomno prvak.

Čudovite dogodivščine vajenca Hlapiča

Hlapič je sirota brez staršev, ki dela kot čevljarski vajenec pri mojstru Mrkonji. Ker ta z njim zelo slabo ravna, se odloči pobegniti. S sabo ne more vzeti ničesar, zato so edine popotnice dobrota, modrost in hrabrost, s katerimi si pomaga, ko mu je najteže, in se nazadnje uspe prebiti do srečnega konca.

Uprizoritev Čudovitih dogodivščin vajenca Hlapiča je premiero doživela novembra 1999, gre pa za najstarejšo in še vedno živo predstavo Mini teatra. Istočasno gre tudi za eno prvih uspešnic omenjenega gledališča, ki je v štirinajstih letih »življenja« doživela že več kot 300 ponovitev, ogledalo pa si jo je dobrih 50.000 gledalcev. Kreativni tandem projekta je enak kot pri vodenju gledališča. V predstavi nastopa Robert Waltl, režijo pa podpisuje Ivica Buljan.

»Art«

V primeru »Art« je prav tako kot v Vse o ženskah in Jamskem človeku govora o takšnih in drugačnih »stiskah« sodobnega mestnega človeka. Ta je navzven samozavesten, urejen in neodvisen, da pa se pokaže njegova druga plat, je dovolj že nepomembna malenkost. Takrat se njegova forma hitro začne topiti in pod njo se razkrije nekaj popolnoma diametralnega, vsekakor pa povezanega s takšnimi in drugačnimi stiskami. Sodobno mesto je nekaj, kar ne pozna nacionalnosti, zato so zgodbe njegovih prebivalcev univerzalne in učinkujejo enako, kjerkoli se uprizarjajo. Tako je mogoče delno pojasniti fenomen uspeha igre Yasmine Reza, ki je v SNG Drama Ljubljana na repertoarju že od marca leta 1998, režiral pa jo je Žarko Petan. Na odru Male drame se z vsako ponovitvijo (jih je že debelih 200) zvrstijo trije vrhunski igralci; Aleš Valič, Jernej Šugman in Bojan Emeršič. Spregovorijo o prijateljih, ki živijo ustaljeno, bolj ali manj uspešno življenje, dokler eden od njih ne kupi nenavadnega umetniškega dela in se prijateljstvo nevarno zamaje …

Doktor Faust

Ko je Doktor Faust (zgodba je nastala po motivih iz 18. stoletja) leta 1938 prvič zaživel v domači dnevni sobi pri Klemenčičevih v Domžalah, so mu gledališko življenje omogočali njegova družina in nekaj prijateljev. Kasneje, v letih 1950, 1982, 2003, 2005 ga pri življenju »ohranja« Lutkovno gledališče Ljubljana. Letnica pomeni čas obnove predstave oziroma njene delne adaptacije, ki pa zvesto sledi prvi postavitvi. Za zadnjo sta poskrbela Jelena Sitar (režija) in Igor Cvetko (priredba besedila), ki gledalcem tako omogočata ogled enkratne umetniške kreacije, hkrati pa tudi vpogled v zgodovino in tradicijo slovenskega in evropskega lutkarstva. Do sedaj že 273-krat.

Najstarejša še živeča predstava pa ne govori ne o stiskah mestnih ljudi, ne ukvarja se s sodobno tematiko, prav tako nima zvezdniške zasedbe. V svojih 75 letih obstoja je bila že večkrat »pokopana« in tudi večkrat obujena. Njena duša ima očitno na zalogi več kot zgolj eno samo življenje. Kar pa niti ni čudno, saj gre za uprizoritev Doktor Faust, kjer naslovni junak proda svojo dušo Mefistu. Gre torej za eno največjih zgodb evropskega človeka, ki pa je uprizorjena na enem najmanjših prizorišč, s pomočjo miniaturnih ročnih lutk na zanje posebej izdelanem odru, s posebno scenografijo ... za katere je poskrbel tudi režiser prvotne uprizoritve, nestor slovenskega lutkarstva Milan Klemenčič.