Jančarjev valček: zmagoslavje umetnosti nad neizprosnostjo sveta

Pred nocojšnjo premiero se Drago Jančar spominja, kako je drama nastajala v vročičnih časih in pričakovanju nečesa novega.

Objavljeno
28. september 2012 16.28
Posodobljeno
29. september 2012 09.00
Slavko Pezdir, kultura
Slavko Pezdir, kultura
Leta 1985 sta krstno uprizoritev drame Veliki briljantni valček vzporedno pripravili SNG Drama Ljubljana (v režiji Zvoneta Šedlbauerja), in Drama SNG Maribor (v režiji Petra Večka). Najnovejša postavitev v režiji Diega de Bree je nastala v koprodukciji obeh omenjenih gledališč in Evropske prestolnice kulture – Maribor 2012.

Tudi domala tri desetletja po nastanku drame Veliki briljantni valček, ki je nastala v družbenozgodovinskih okolišččinah vse bolj idejno razrahljanega socialističnega enoumja v Jugoslaviji po Titovi smrti, okolje psihiatrične klinike Svoboda osvobaja enako totalna podoba sveta, v katerem smo vsi – »v«. Le da je zapovedano ideologijo »rdeče inkvizicije«, kot jo imenuje režiser Diego de Brea, zdaj zamenjala ideologija golega kapitalističnega profita in brezoblične ali vseoblične volje do (nad)moči nad drugim(i). Ste ob nastanku dramskega besedila pričakovali tako univerzalno sporočilnost in vsečasno veljavo?

Pri pisanju človek ne misli, kaj bo z njegovim tekstom čez dvajset ali trideset let. Pisal sem ga v nekem vročičnem času, ko je stari svet komunističnih diktatur počasi razpadal in smo živeli v pričakovanju nečesa novega. Pravzaprav sem večkrat pomislil, da je Valček pravzaprav zgodovinska drama ali vsaj drama iz zgodovine; ko se je znašla še v srednješolskih učnih programih pa se mi je že povsem umaknila v preteklost. Toda kakšno leto preden je prišlo do odločitve za novo uprizoritev, mi je absolventka slovenske književnosti iz Italije, ki je o tej igri pisala diplomsko delo, rekla, da v njej čuti ozračje, kakršno zdaj vlada v njeni domovini. Z eno besedo: tesnobno. Kjer ima posameznik občutek, da sredi pogrezanja v neko gospodarsko in družbeno krizo ne more storiti nič. Da imajo vse v rokah neki novi »izvedenci za metafore«, previdni upravniki zavodov in zmešani ter nasilni bolničarji. To mi je dalo misliti. Še bolj me je pozneje opogumil Diego de Brea, ki je videl v Valčku neko univerzalno stanje duha, igro kot odsev absurdnih mehanizmov – kapitala, politike, medijev – sredi katerih živimo. Se pravi, da je v tej moji »norišnici« z vsemi njenimi grotesknimi pretiravanji tudi slutnja sence blaznosti, ki se je nagnila nad svet in naša življenja. V vsakdanjem življenju temu rečemo kriza, sprašujemo se, kaj prihaja, kako bomo živeli, kaj se je zgodilo, kam gre in kaj sploh je to vse skupaj? Morda umetnost lahko vsaj to tesnobo – pa čeprav skozi zgodovinski okvir spopada med poljskimi vstajniki, hospitaliziranimi čudaki in umetniki ter represivnim sistemom – nekako izrazi, če jo izrazi, se tudi že upre splošni apatiji in občutku nemoči.

Ste pred začetkom študija najnovejše uprizoritve sodelovali z režiserjem Diegom de Breo in njegovimi sodelavci?

Z Diegom sva samo enkrat nekoliko temeljiteje govorila o drami in takoj mi je bilo jasno, da razume tako njen »zgodovinski« kontekst kakor univerzalno vprašanje o nemoči in tesnobi posameznika v sodobnem svetu. Tudi sem videl, da hoče postaviti mikrokozmos, v katerem se spopadajo ne samo različni nazori o svetu in življenju, ampak tudi človeške strasti, strah in pogum, ljubezen in sovraštvo, zvestoba in izdaja. In to je bistveno, pravzaprav nadčasno. Ker njegovo ustvarjanje tudi sicer poznam in ga visoko cenim, je bilo to zame dovolj. Ne sodim med avtorje, ki dan in noč visijo ustvarjalcem predstave za vratom, jaz sem svoje delo opravil, že zdavnaj. Bil sem na razčlembeni vaji, to je vse. Pravzaprav, za kratek čas še enkrat: pred dnevi sem po tiskovni konferenci prosil, če smem vseeno nekoliko pogledati, kako nastaja predstava. Spet sem doživel tisto čudno stvar, ko stopiš tako rekoč iz ulice, kjer ljudje hitijo po svojih opravkih s svojimi vsakdanjimi skrbmi, v gledališko dvorano, tam pa je naenkrat čisto drug svet: žarometi, prostranost odra, dialogi, glasba, vzkliki, režiserjevi posegi, skupina grotesknih prikazni v nekem zavodu, nadrealistično prizorišče z belim konjem v ozadju. Kot da bi človek vstopil v neke čudne sanje. To je tisto, čemur pravim magija gledališča.

Poleg krstnih postavitev so dramo igrali tudi v prevodih in na tujih odrih. Se spominjate, koliko je bilo teh postavitev in katere, ki se vam je posebej zapisala v spomin?

Nisem videl vseh, samo v takratni Jugoslaviji jo je v nekaj letih uprizorilo dvanajst gledališč, nekaj pa še po Vzhodni Evropi in v ZDA, močno sta v svojih okoljih vibrirali predstavi na Madžarskem in v Bolgariji. Bil je čas nekega tesnobnega pričakovanja in hkrati že velikega sproščanja v teh družbah. Od tistih, ki sem jih videl, se mi je poleg obeh slovenskih zdela najmočnejša uprizoritev v zagrebškem teatru Gavella. Šla je v globino medčloveških odnosov, s tem pa samodejno tudi družbenih razmerij v nekem zaprtem prostoru. Nasploh pa ne morem pozabiti Poldeta Bibiča, še zdaj slišim glas njegovega Volodje, njegov prismojeni humor, iz katerega rase nevarni nasilnik, Polde je večkrat rekel, da je bila to sploh njegova najljubša vloga.

Z zaključnim nastopom varovanca zavoda Svoboda osvobaja, ki se ima za Frederika Chopina in ki na koncertni klavir za zaključek očarljivo odigra skladbo Veliki briljantni valček, ste na neki način izenačili norost in umetnost ter obema pripisali domala utopično možnost bega oz. preboja iz ujetništva hierarhično urejene zdravorazumniške normalnosti.

Za tega Chopina na koncu sam nisem vedel, zakaj in kako se mi je prikazal na koncu igre. Mislim, da v didaskaliji piše, da je to prav on, Chopin, skladatelj Velikega briljantnega valčka, kar je mogoče tudi nekoliko noro. Očitno sem podzavestno iskal nek izhod v nekakšni svetli razpoki sveta, ki vodi iz norosti tega zavoda in vsake družbe: Chopin je, umetnost je, obstaja, je upanje za drugačne, »nore«, umetnost je več kot razum ali odrešeniške družbene ideje.

Koliko je v tej gesti posmehljivosti do položaja umetnosti in umetnika v družbi ter koliko je v njej apoteoze umetniškega ustvarjanja kot poslednjega zatočišča upanja in hrepenenja v zgodovini neštetokrat razočaranega posameznika?

Lahko da je v tem nekaj ironije, tudi samoironije. Je pa tudi drobno sporočilo, kot sem zapisal ustvarjalcem predstave, da je avtor te igre prav v umetnosti našel možnost za premagovanje svoje, morda naše skupne tesnobe. V zmagoslavju umetnosti nad surovostjo in neizprosnostjo sveta. Pa čeprav samo v upanju, da je to res mogoče.