Jasna formula za uspeh: predana in vrhunska ekipa

Muzikal na Slovenskem: Glasbeno-gledališki žanr postaja med slovenskim občinstvom vse bolj priljubljen.

sre, 02.03.2016, 21:00

Muzikal je že dolgo ena najbolj priljubljenih odrskih uprizoritev na Slovenskem, z razprodanimi vstopnicami za zadnji t. i. broadwayski muzikal Mamma mia! pa smo – vsaj glede na majhno število prebivalcev – presegli rekorde, saj si ga je ogledalo več deset tisoč obiskovalcev.

Muzikal Mamma Mia! je kar 17-krat razprodal ljubljanske Križanke in se nato preselil v Halo Tivoli, kjer je lansko jesen že ob prvi uprizoritvi pozdravil 30-tisočo obiskovalko. 4. marca pa si ga bo v Kranjski Gori ogledal že šestdesettisoči obiskovalec!

Mamma mia! je projekt producenta Jureta Franka, ki je k sodelovanju povabil vrhunske slovenske ustvarjalce (koreografinja Mojca Horvat, prevajalec pesmi Tomaž Domicelj, glasbeno vodstvo Patrik Greblo ...) in zagnane pevce, kar je bila očitna formula za uspeh.

Ali, kot so se strinjali nekateri poznavalci tega žanra: »Zakaj takšen uspeh? Odgovor je preprost! Za projektom, ki je nastal izključno v slovenski produkciji, stoji izjemna uigrana in srčna ekipa, romantično zgodbo, polno optimizma in življenjske energije, ki se odvija na grškem otoku, pa na odru izvaja 41-članska zasedba ...«

Tisoč in ena noč

Med gledališči je muzikale nekdaj pogosto ponujalo mariborsko SNG (zadnji muzikal so v veliki dvorani SNG uprizorili lani, in sicer My fair lady), v zadnjih letih pa s ponudbo muzikalov izstopa Mestno gledališče ljubljansko (MGL). S tradicijo uprizarjanja muzikalov je začel bivši direktor in umetniški vodja Boris Kobal, in sicer s premiero Kabareta leta 2006 v režiji Stanislava Moše, pod glasbenim vodstvom Žarka Prinčiča.

Trenutna direktorica in umetniška vodja Barbara Hieng Samobor tradicijo nadaljuje, s tem, da se v zadnjih letih lotevajo avtorskih muzikalov in ne preverjenih broadwayskih uspešnic. Pred nekaj dnevi je bila na njihovem odru premiera že čertega avtorskega muzikala Tisoč in ena noč, ki bo, sodeč po glasnem aplavzu premierskega občinstva, nova uspešnica.

Muzikal se je po besedah dirigenta in glasbenega vodje številnih slovenskih izvedb muzikalov Žareta Prinčiča pri nas dobro »usedel« šele pred petnajstimi leti. Je kombinacija evropske operete, opere ali glasbene drame z elementi sodobne ameriške glasbe, ki lahko vključuje zvrsti od ragtima, jazza, cirkuških komadov do countryja.

»V osnovi je forma muzikala kombinacija dramskega teksta in glasbenih točk, tako jih tudi imenujejo v angleščini, 'musical numbers', in so tako tudi oštevilčene. Stara forma muzikala je podobna nemškemu Singspielu, v prevodu petju z igro. Tipičen primer sta Carmen in Mozartova Čarobna piščal,« je že pred časom povedal za Delo.

Šest tipov muzikala

Prinčič deli muzikale na šest osnovnih tipov, bistvena razlika med različnimi zvrstmi znotraj žanra pa je razmerje med glasbo, igro in plesom. Boštjan Gombač, avtor glasbe glasbeno-gledališke uprizoritve Tisoč in ena noč, je povedal, da se ni dosti oziral na formo muzikala. »Prvi je bil tekst in sam prizor. Glasba se nanaša na to, kam prizor gre, od kod pride, kakšna je njegova barva, atmosfera, notranji tempo ...« Šele potem razmišlja o glasbeni dramaturgiji, ki ne more biti enoznačna ali narejena po istem kopitu.

Režiserka uprizoritve Ivana Djilas pa je k temu dodala, da muzikal izhaja iz operete, kjer igralec na vrhuncu nekega dramskega dogajanja izrazi svoja čustva tako, da začne peti. »Tako kot danes dramski fomi ne sledimo več dobesedno, tudi ni potrebno delati kopije forme mjuzikla. Dovolj, je da obdržimo ta čustveni in glasbeni vrhunec,« je še povedala v intervjuju za Delo.

Muzikal ima po besedah uveljavljene koreografinje Mojce Horvat »za razliko od naših severnih in južnih sosedov pri nas zelo kratko izkušnjo. Še najboljšo klimo je imel sprva v mariborskem gledališču, pred leti ga je v repertoar vpeljalo tudi Mestno gledališče ljubljansko, tu in tam se zgodi kakšna plesna revija«. Mojca Horvat se je sredi osemdesetih, tako kot večina drugih, z muzikalom najprej srečala v filmih. Žanr jo je tako navdušil, da se je vanj poglobila tudi med študijem na Broadway Dance Centru v Ameriki.

Mnogi menijo, da je pri muzikalu najtežje režijsko izpeljati prehod med igranim in odpetim delom, kjer se pojavijo številne možnosti. Horvatova je prepričana, da je muzikal tako zahteven kot drama, opera ali balet skupaj, še posebej, če gre za novo avtorsko postavitev. Pomembna pa je tudi vloga producenta, a pri nas žal nimamo gledališč, ki bi gojila samo muzikal, kot jih poznajo na Dunaju, v Berlinu, Moskvi pa tudi nam bližje, v Zagrebu, Beogradu in Budimpešti.

Pesmi, sanje in cvetje

V kranjskem Prešernovem gledališču so že leta 2008 z uspehom predstavili uspešnico Moje pesmi moje sanje (po ideji Simone Vodopivec Franko), katere besedila je prevedel Andrej Rozman Roza, koreografinja je bila Mojca Horvat, režiser pa Matjaž Pograjc. Tedanji direktor PG Kranj Borut Veselko si ni predstavljal, da je muzikal tako zelo zahteven, po tej predstavi pa mu je postalo jasno, zakaj se ga doslej ni nihče lotil.

V zadnjem času je bil med dobro obiskanimi muzikali pri nas tudi Cvetje v jeseni, ki so ga leta 2014 uprizorili v okviru Festivala Ljubljana, in čeprav so mu kritiki očitali tehnično in pevsko skromnost, je muzikal videlo veliko število ljubiteljev te zvrsti. Uspešno so se prodajale tudi vstopnice za druge muzikale v ljubljanskih Križankah.

Na Broadwayu in v West Endu je prihodnost muzikala odvisna od kritike in odziva občinstva. Tako je tudi pri nas. Če je kritika dobra in občinstvo navdušeno, bo imela predstava še veliko ponovitev, prinesla bo tudi zaslužek. V nasprotnem primeru bo šla v pozabo.

Naše produkcije se težko primerjajo z broadwayskimi, tako po izvedbenih zmogljivostih kot po številu občinstvom. In vendar je v zadnjih desetih letih tudi na naših tleh nastalo nekaj uspešnih projektov, med zadnjimi Tisoč in ena noč, ki se od drugih razlikuje po aktualnosti in avtorskih presežkih glasbenikov ter libretistov.

Prijavi sovražni govor