Tiskane izdaje
Sopranistka Valerija Heybal, ki je nastopila na vseh odrih nekdanje Jugoslavije in bila cenjena operna pevka v Švici, Veliki Britaniji, Belgiji, Avstriji in celo Izraelu, je po bučnih aplavzih utonila v pozabo. Spomin nanjo skuša obuditi Fundacija Ladka Korošca.
V sodelovanju z Slovenskim gledališkim inštitutom (SLOGI) je fundacija (zastopali so jo Marko Košir, Peter Bedjanič in Primož Kuret) včeraj pripravila simpozij Ali je Valerija Heybalova pozabljena?. Rodila se je leta 1918 v Kamniku. Glasba jo je spremljala od rane mladosti.
Študirala je violino na Državnem konservatoriju, kasneje pa kot študentka solopetja izpopolnjevala svoj glas pod budnim očesom uglednega zagrebškega pedagoga Frana Župevca in že po dveh letih študija debitirala v ljubljanski Operi z vlogo Djule v Gotovčevi operi Ero z onega sveta.
Vloge v znanih operah
V tridesetih letih prejšnjega stoletja je nastopila v svetovno znanih opernih delih: izstopala je v vlogi Tatjane v operi Jevgenij Onjegin Petra Iljiča Čajkovskega, kot Dvořákova Rusalka ali Kleopatra Danila Švare. V štiridesetih letih je blestela kot Verdijeva Aida ali Leonora v Trubadurju, kot Mimi v Puccinijevi La bohème, Massenetova Manon, Elizabeta v Wagnerjevem Tannhäuserju ... V ljubljanski Operi je nastopila več kot štiristošestdesetkrat.
Po koncu vojne je bila pred ljubljanskim sodiščem narodne časti obsojena zaradi kršitve kulturnega molka. Po petih tednih v kočevskem delovnem taborišču je bila oproščena. A senca nad njeno kariero je ostala. V povojnem času se je vrnila na ljubljanski oder in vlogam izpred vojnih let dodala še Jaroslavno v Borodinovi operi Knez Igor, Lizo v Pikovi dami Čajkovskega, odpela je tudi premierno uprizoritev Švarove opere Veronika Deseniška. Leta 1949 je prejela Prešernovo nagrado za vlogo Tosce v Puccinijevi operi in Leonore v Beethovnovem Fideliu ter skupno nagrado vseh kategorij leta na pevskem tekmovanju v belgijskem Verviersu.
Kljub uspehu se je zaradi nenehnih sporov z vodstvom ljubljanske Opere odselila v Beograd in v tamkajšnji operi ustvarjala do upokojitve. Tam je doživela nove uspehe kot Magdalena v Giordanovi operi Andrea Chénier, Katja Kabanova v istoimenski operi Leoša Janáčka, Fata Morgana v operi Zaljubljen v tri oranže Sergeja Prokofjeva, Minnie v Puccinijevi operi Dekle z zahoda ... Največji uspeh je dosegla v vlogi Magde Sorel v Menottijevi operi Konzul, nad njeno izvedbo je bil navdušen sam avtor, Gian Carlo Menotti.
Po upokojitvi se je vrnila v Ljubljano, zaradi težav z duševnim zdravjem je zadnja leta preživela v psihiatrični bolnišnici. Leta 1994 je umrla v Ljubljani, pogreb pa je bil zelo skromen. »Z vsem zbranim gradivom nameravamo izdati monografijo o Valerijini izjemni in dolgi umetniški poti, ki bi jo pomagala iztrgati iz pozabe,« je namen simpozija pojasnil Marko Košir iz fundacije. Monografija naj bi izšla ob stoti obletnici njenega rojstva januarja 2018.
