Tiskane izdaje
Krstna izvedba baleta belgijskega koreografa Jeroena Verbruggna Orfična himna nocoj prinaša na oder SNG Opera in balet Ljubljana zgodbo o Orfeju in Evridiki, povedano povsem na novo. V Ljubljani Verbruggen ni prvič, pred leti, ko je bil še plesalec, je tu že nastopil, prvič pa je tu kot koreograf.
Verbruggen, rojen leta 1983, je študiral na Kraljevi baletni šoli v Antwerpnu in se pridružil tamkajšnjemu Kraljevemu baletu Flandrije. Leta 2003 je bil angažiran v Evropskem baletu v Marseillu, v skupini Les Ballets de Monte Carlo je kot prvi plesalec sodeloval od leta 2004 do 2014 in odplesal raznolik repertoar glavnih vlog.
Leta 2012 je od Maillota prejel naročilo za svojo prvo uradno koreografsko stvaritev, Kill Bambi, ki jo je ustvaril s pariško modno hišo On aura tout vu.
Za svojo baletno hišo je leta 2013 na odru Opere Garnier v Monte Carlu ustvaril še delo Arithmophobia, septembra 2014 pa uradno sklenil aktivno plesno kariero in se posvetil le koreografskemu ustvarjanju.
Letos je Verbruggen prvič koreografiral v Nemčiji, za baletni ansambel Državnega gledališča v Nürnbergu, julija so v Operi Garnier v Monte Carlu premierno predstavili Massacre, celovečerni balet, ki ga je po navdihu baleta Posvetitev pomladi Igorja Stravinskega ustvaril za skupino Les Ballets de Monte Carlo.
Gospod Verbruggen, kako zamejite kontekst posameznega dela, kako združujete zgodbo s plesom, gibanje z glasbo, kaj od tega je morda prvo?
Najpomembnejša in najprej je na vrsti glasba, vse se zmeraj začne z glasbo. Zaradi tega iskanje prave glasbe v mojem ustvarjalnem procesu traja najdlje, s tem si dam največ opraviti in iščem ... Včasih pri tem berem življenjepise skladateljev, raziskujem okoliščine njihovega ustvarjanja, kako so bila njihova dela sprejeta, vse take podrobnosti, ki se morda komu zdijo popolnoma nepotrebne, jaz pa ravno z njimi vsakič znova sestavljam malo zgodovino. Ideje običajno dobim ob poslušanju glasbe.
Torej je glasba največji vpliv na vašo novo produkcijo, nimate na primer v mislih najprej neke odrske postavitve, gibanja?
Ne, vsekakor je najprej glasba, nekje v ozadju pa zamisel o posameznih prizorih, slikah. Gibanje pride čisto zadnje, šele v studiu, med vajami; všeč mi je zamisel o improvizaciji, o dejanju, ki ni vnaprej pripravljeno do zadnjih podrobnosti, saj sicer izgubi čarobnost. Od tod verjetno moje nagnjenje k združevanju različnih plesnih slogov, v enem delu se lahko znajdejo klasični balet na konicah, indijski ples, breakdance ... Bistveno vlogo ima tu muzikalnost, vsako gibanje je ustrezno, če je glasba prava. Gib mora slediti glasbi, poslušati jo mora.
Kakšna glasba vas najbolj razgreje?
Seveda poslušam klasiko, a se me dotaknejo tudi jazz, drum and bass, pop, rock, edino goth me pusti hladnega. Moja šibkost je Mahler, tako elegantno lahkoten zna biti. Lahko pa dodam, da poskusim ob vsakem novem delu zapustiti območje udobja in tvegati kaj radikalno novega. V Ljubljani sem si zadal nalogo tri dejanja povedati netradicionalno, poskusil sem narediti – če lahko tako rečem – mešani baletni program, ponuditi tri slogovne poglede na temo, in to brez vmesne zavese, brez pavze. Morda se zdi malce eksperimentalno, a zaradi svoje relativne mladosti – to je pripraven zagovor – si to, mislim, lahko privoščim.
V pogovoru z Natašo Jelić ste povedali, da ste bili v montecarlskem baletu obsedeni z vizualno platjo produkcij, z vizualnim užitkom, ki ga pesem daje gledalcu. Se je kaj spremenilo, ste še 'baletni slikar'?
Močno upam, da sem še tak, kot sem bil. Ko sem bil mlajši, sem se na delavnicah ali v okviru manjših projektov zmeraj ukvarjal z vizualnim, šele sčasoma sem postal bolj pozoren na gib. V ljubljanskem tretjem delu na primer ni dekorja, le še čisti ples. Skratka, tega se ne bojim več, še zmeraj sem 'slikar', vendar je v mojih delih vse uravnoteženo, ne gre le za korake ali pripovedovanje zgodbe, s plesom se mora ujemati tudi luč, ples z glasbo, glasba s scenografijo ... vse je eno, enotno delo, nič ne sme preveč izstopati. Pri tem je težava, da delam s plesalci, ki jih prej nisem poznal, in ne poznam njihovih izkušenj s koreografi. To mi je sicer všeč, moram pa vse spraviti na isto valovno dolžino.
Kako daleč od klasične zgodbe greste v Himni? Pravite, da ste Stravinskega dali v oklepaj, dodali svoj uvod in sklep. Kako drugačna predstava od klasične zgodbe o Orfeju in Evridiki se nam obeta?
Vsekakor nova, vsaj upam. V drugem delu pripovedujem zgodbo o Orfeju in Evridiki, kakor jo je videl Stravinski, v kateri gre dogajanje hitro v svet spodaj, a meni se tako ne mudi, morda se bo komu zdelo, da se kot dih lahkotno, komaj opazno poskušam norčevati iz pripovedi, a ni mi šlo za to, bolj za to, da bi bila zgodba tako eksplicitna, da bi učinkovala že skoraj kot absurdna. Pomislite na razliko: ko odrasli gleda prizor, se mu morda zdi pikanten, otrok pa vidi barve, gibanje. Je to cinizem, da gledaš nekaj, kar se zdi zabavno, a imaš hkrati občutek, kot da te je nekdo klofnil? S tem se igram v orfični formuli, ki sem jo sestavil s tremi sestavinami, prologom Lira, v katerem so večna ljubezen, nedolžnost in neskončnost čistega uglašene z lepoto poezije in glasbe, v tem svetu se prvi eterični ljubezenski dotik mladega para iz strasti prelevi v resničnost; potem pride na vrsto Težnost, 'prava' zgodba, na koncu pa je Brezno, v katerem sem poskusil predstaviti Evridikin pogled, saj zmeraj govorimo le o Orfeju in njegovi nesreči.
Kitarist Billy Sueiro bo zvenel kot orkester kitar, pravite. V ljubljanski Drami smo letos videli Antigono, v kateri je pevec s kitaro nadomestil antični zbor.
Razmišljal sem o zdajšnjosti, prihodnosti in o tem, kako bi sklepni del izrisal bolj moderno – in kaj je današnja lira? Električna kitara, seveda, lepo se ujema z zgodbo, v prvem delu zmore izraziti čisto, mlado ljubezen, v zadnjem spomin nanjo.
Caroline Finn, umetniška direktorica valižanske National Dance Company, je o vaši koreografiji A Mighty Wind navrgla, da učinkuje kot velik rockovski balet, z veliko energije in zabave.
Povsem korektno opažanje, saj je to bilo res čisto rockovsko delo, Billy je res igral kitaro, a je imel pedal in računalnik, tako da je lahko pričaral marsikaj zvočnega, slišali smo harfo, ocean in njegove globine, precej psihedelične zvočnosti. Z baletom nočem zaviti v komercialne vode, vendar poskušam s svojimi vizijami provocirati in morda pritegniti tudi mlajše občinstvo. Billy s kitaro vsekakor ustreza temu pogledu.
