Kako se plesalka spopada s staranjem in smrtjo?

Pakt z nesmislom: S plesnim solom se je v Španskih borcih sinoči predstavila angleška plesalka Wendy Houstoun.

Objavljeno
12. november 2014 17.59
Jelka Šutej Adamič, kultura
Jelka Šutej Adamič, kultura

V okviru mednarodnega programa Uvoz-izvoz sta sinoči na odru Španskih borcev s plesnim solom gostovala dva plesalca in koreografa – Wendy Houstoun s predstavo Pakt z nesmislom in Clément Dazin s Hrupom na hodniku.

Petinpetdesetletna Wendy Houstoun je marca letos nastopila pri nas z odmevnim solom 50 dejanj, zdaj pa se je ena najpomembnejših ustvarjalk sodobnega plesa vrnila z najnovejšo predstavo, ki je navdušila vodilne britanske plesne kritike.

Houstounova si po nenadni smrti prijatelja, uveljavljenega plesnega ustvarjalca Nigela Charnocka, v nekonvencionalni predstavi zastavlja velika vprašanja: o življenju, smrti, žalovanju in kako se s tem soočati.

Španski borci so njeno predstavo označili za »filozofsko delo o nesmislu, ki se je porodilo iz nujnosti po doživljanju smisla«.

Najprej ste spregovorili o staranju, zdaj o smrti … Kaj bo prišlo na vrsto naslednjič?

Prijatelj mi je predlagal posmrtno življenje in njegova ideja se mi zdi čedalje bolj zanimiva. Razmišljala sem o poplavi religij, verovanj v nadnaravno in podobnem in že so se mi porodili možni odrski pristopi. K ustvarjanju bi povabila skupino plesalcev.

Verjamete v posmrtno življenje?

Ne.

Po sodelovanju s skupino DV8 ste večinoma delali sami. Zakaj?

Študirala sem balet in step, nato sem sodelovala z različnimi skupinami, dokler mi ni leta 1986 dal priložnosti Lloyd Newson, direktor politično angažiranega in eksperimentalnega fizičnega gledališča DV8. V meni so takrat vrele ideje, kar je verjetno začutil. Z njimi sem sodelovala sedem let, nato sem začela vse bolj razmišljati o srečevanju giba, jezika in idej in začela ustvarjati samostojne projekte.

Pred nekaj leti sem se povezala s skupino Forced Entertainment, sodelovala s koreografinjo Gaby Agis. Sama bi težko ustanovila skupino, saj je to zapleteno, predvsem pa povezano z visokimi stroški. Zadnje čase se mi dogaja, da me vabijo k sodelovanju pri opernih predstavah. Veliko področij me zanima, zato redkokdaj koga zavrnem.

Letos ste dobili precej priznanj, dobrih kritik … Ali to pomeni tudi več denarja?

Niti ne. Verjetno pa mi pomaga pri večji prepoznavnosti in posredno odpira možnosti za pridobivanje finančnih sredstev. Toda konkurenca je huda ...

Kako se preživljate?

Zadnje leto imam srečo, da me podpira mestni načelnik za kulturo, prej sem dolgo živela iz rok v usta, kot se reče. Zdaj čutim, da bom morala biti pazljivejša, nisem več mladenka in se prej utrudim.

Za Guardian ste povedali, da je bilo ustvarjanje Pakta z nesmislom­ precej mukotrpno, da ste stežka našli prave gibe.

Med delom sem se spopadala z občutki tesnobe, izgube, žalovanja. To ni enostavno, ker se s tem ne spopadaš ti, ampak se ono s teboj. Prvih deset minut prevladuje zelo hitra verbalna igra in pri tej sekciji sem se zataknila, nisem se mogla premakniti naprej. Počutila sem se, kot da sem ujeta, mesece in mesece sem ponavljala sekvenco, slišala sem pokojnega, bilo je strašljivo. Vedno, ko sem hotela narediti kaj novega, ni šlo, mislila sem že, da se mi bo zmešalo. Delo je nastajalo zelo počasi.

V svojih projektih prepletate veliko različnih elementov. Kaj ste vključili v zadnjo predstavo?

Video, besede in veliko absurdnega. Predstava tudi učinkuje absurdno, saj je le to lahko prava odslikava situacije, ki jo slikam. Plešem tudi v škatli, ujeta. To je morda malo vodvilsko, staromodno.

So besede v predstavi vaše ali citati literatov?

Ne, uporabljam svoje besede. Zelo asociativno, podobno spletni komunikaciji ali citatom televizijskih poročil. Nizam veliko nepovezanih misli, skušam postavljati filozofska vprašanja o življenju, minljivosti …

Tudi pišete?

Ja. Vse bolj zanimiv se mi zdi jezik. Največkrat pišem zato ali takrat, kadar hočem spregovoriti.

Kako skrbite za svojo fizično kondicijo?

Zanimivo vprašanje. Zdaj potrebujem za ogrevanje veliko več časa kot včasih. Zadnji teden sem se počutila slabo in je bilo vse še počasnejše. To me malo skrbi. Resno se bom morala držati tega, da delam, kar hoče moje telo.

Glede na zadnje uspešno leto očitno še ni nemogoče plesati pri vaših letih.

Odnos do tega se je precej spremenil. V Angliji vse več ljudi, tudi mladih, zanimajo staranje in občutki, ki so povezani s tem.