Tiskane izdaje
Kot je bilo pričakovati po treh zapored razprodanih predstavah Pandurjeve Medeje v Križankah na Festivalu Ljubljana leta 2012, je bila tudi sinoči Gallusova dvorana Cankarjevega doma polno zasedena ob njegovem Michelangelu.
Obe, Medeja in Michelangelo, sta nastali z zagrebškim Hrvaškim narodnim gledališčem (ob drugih koproducentih: italijanskega festivala Mittelfest, udinskega gledališča Nuovo Giovanni in Pandur.Theaters) in tudi tokrat je pri Michelangelu, ki je nastal po motivih drame Michelangelo Buonarroti Miroslava Krleže, s Pandurjem sodelovala njegova železna ekipa. Dramaturgija je bila v rokah Livije Pandur, scenografijo je zopet zasnovan Sven Jonke (Numen), glasbo sta prispevala duo Silence (Primož Hladnik, Boris Benko), fotograf je bil Aljoša Rebolj in tudi z video umetnikom Dorijanom Kolundžijo sodeluje že nekaj let. V obeh, Medeji in Michelangelu, je kostume oblikovala Danica Dedijer, po Medeji, kjer je v naslovni vlogi blestela Alma Prica, pa je tokrat težo lomov in stisk v umetnikovem notranjem ustvarjalnem svetu pozunanjil odlični Livio Badurina.
Povratek domov
V Cankarjevem domu Pandurja dolgo nismo videli. Od leta 1992 ni bilo v osrednjem slovenskem kulturnem hramu nobenega njegovega gostovanja. Od leta 1996 v Sloveniji sploh režiral ni več in ni ga bilo na sporedu nobenega nacionalnega gledališča. Če ne bi bilo Darka Brleka, direktorja in umetniškega vodje Festivala Ljubljana Festivala, Pandurja doma sploh videli ne bi. Tako pa smo si lahko ogledali Hazarski besednjak (Ljubljanski grad, 2001), Sto minut (Studio Viba, 2003), Tesla Electric Company (Križanke, 2006), Baroko (Križanke, 2008), Somrak bogov (Križanke, 2011), Medejo (Križanke, 2012).
In vendar se vzorec spreminja. Še v času mandata umetniškega vodje ga je v SNG Dramo Ljubljana povabil režiser Eduard Miller. Tam bo 5. aprila premiero doživela »kompilacija« Shakespearjevih treh zgodovinskih tragedij, Riharda II., Riharda III. in Henrika IV., ki je nadomestila sprva načrtovano odrsko postavitev Državljana Kanea, ki jo je Pandur zaradi težav s pridobitvijo pravic moral opustiti.
Razlike ni
Ko pride Pandur, se teater odvija sam po sebi. Bučni aplavzi po predstavah, vzkliki navdušenja (tokrat so nagradili Livia Badurina), po predstavi Michelangelo pa se je v nabito polno dvorano Lily Novy želelo stisniti vsaj še trikrat toliko obiskovalcev, kot jih prostor zmore. Na pogovoru režiserja z novinarko Vesno Milek, njegovo dobro poznavalko, sta se osredotočila tako na Pandurjevo zadnjo predstavo Michelangelo, prečesala njegove pretekle predstave, ustvarjalne krize in izlete v slikanje, kot tudi uspehe v južni Ameriki in Španiji ter sodelovanje z zagrebškim Hrvaškim narodnim gledališčem.
»Tam, kjer delam, tam sem,« je odgovoril. »Kjer imam možnosti za delo, obstajam v celoti. Vse drugo so samo vmesne postaje. Svet se je spremenil. Padle so meje. Ne čutim več tako kot kot prej močne omejitve na eno okolje.« V Sloveniji je zavistnežev veliko, podpornikov nekaj, publika pa ga ljubi. Tudi posamezni kritiki so, ki mu niso naklonjeni in predstave raztrgajo. »Kritik ni javnost,« je bil jasen. »Kritik ni občinstvo. Ni človek, ki kupi karto in gre v teater iz potrebe in želje. Teater se zgodi z obiskovalcem, ki ima ta namen.« In ko so ga obiskovalci povprašali, kakšna je po njegovih izkušnjah odzivnost španske, hrvaške in slovenske publike, je brez premisleka odgovoril. »Španci so po naravi bolj temperamentni in sproščeni, a drugače razlike v percepciji ni.«
Michelangelo
Krležina mladostniška enodejanka Michelangelo Buonarroti je nastala 1919 leta. Petsto let za tem, ko je Michelangelo poslikal strop Sikstinske kapele in ustvaril kapitalno delo visoke renesanse, se je Pandur posvetil mojstru vseh umetnosti, kiparju, pesniku, arhitektu in slikarju, ki so ga opisovali kot genija božanske in nadčloveške moči. Z njim je odpotoval v njegov intimni svet, njegove samote, stisnjenosti na margino življenja in v neprestane borbe z lastnimi demoni.
»Potrebno se mi je zdelo, da se tudi v gledališču spregovoriti o teh stvareh. Do svetlobe in pozitivizma ne moremo priti, ne da bi se soočili z lastnimi demoni. Sam grem zelo rad tja, kjer najbolj boli. Ne zato, da bi še bolj bolelo, temveč da bi opravili z določenimi strahovi in stiskami. Govoriti o Michelangelu, ne da bi govoril o sebi, bi bilo lažno in nemogoče. Zato je Michelangelo zame zelo intimna in osebna predstava, zato je tiha in skromna v svojem malem svetu in razkriva najbolj boleče točke umetnika, ki je bil v konfliktu z okolje in človeka, ki ni želel slikati, a je bil prisiljen slikati«.
Nič se ni spremenilo
Tudi Tomaž je v zadnjem obdobju naslikal 35 platen, »a ne zato, ker bi moral, temveč ker sem želel. Slikam celo življenje.« Michelangelo pa je raje kiparil in slikal zaradi naročil. Po njegovi smrti 1564 je bilo odločeno, da se zatemni genitalije na stropu Sikstinske kapele, zlasti gola lika Kristusa in device Marije sta bila najbolj sporna. Najeli so slikarje, ki so jim rekli »hlačarji«, ki so prekrivali sporno goloto.
»Ko sem tako raziskoval Michelangela in bral Krležo, mi je bilo frapantno odkrivati, kako malo ali nič se ni spremenilo,« je komentiral Pandur. »Če bi kdo danes naročil fresko ali v državnem zboru veliko slikarijo, si nihče ne bi drznil narediti človeških aktov v reprezentačnih prostorih. Michelangelov ideal lepote se skriva v telesu. Telo visoke renesane je čaščeno in povzdignjeno.«
Michelangelo je tako postal tema, ki se ga je »dotikala, o kateri sem imel kaj povedati. Ko o nečem res želiš govoriti, si na najboljši poti, da delaš iz sebe in ne obrtniško. To so avanture, ki jim je težko predvideti končen rezultat.«
Španci in Hrvati
V avanture se spušča s stalnimi sodelavci, z ekipo, ki ga spremlja leta in na več projektih. » Celo življenje se trudim vzpostaviti umetniško kontinuiteto. Nikoli si nisem želel biti režiser s kovčki, tujec, ki pride v teater, naredi predstavo in odide, ker se mi zdi tak pristop turističen. Če hočeš narediti globjo predstavo, je kontinuiteta ključna. Ko delaš prvo predstavo v gledališču, si tujec. Ob drugi si že prijatelj. Ob tretji se že ljubiš.«
Od leta 2004 so ga posvojili Španci. Na špansko gledališko prizorišče je takrat vstopil z Infernom. Bil je na naslovnici El Paisa, kritiki so mu peli hvalnice, na premiero pa so prišli Pedro Almodovar, Penelope Cruz, Javier Bardem. »Preboj se je zgodil z dnevom premiere,« se je spominjal. »Pred tem nisem bil nikoli v Španiji. Za nas v teatru je bila vedno Nemčija tista referenčna točka, kjer se dela dobro evropsko gledališče. Nisem si niti v sanjah predstavljal, da je lahko neko okolje tako velikodušno z mano. Odrasel sem v drugih, zelo neprijaznih okoliščinah, zato sem tudi zapustil Slovenijo leta 1996 in delal drugod.«
Po premieri ga je navdušeni Pedro Almodovar objel, mu rekel, da je predstava režirana povsem filmsko, da je nanj ljubosumen in naj zato raje kar odide nazaj, od koder je prišel. »Pedro je institucija v Španiji in njegov krog ga je posvojil. »Druženja s Pedrom so skromna in navada, brez veličine in aure. Je človek z enakimi umetniškimi krizami, kot jih imamo vsi. Moja izkušnja z velikimi imeni je: večji kot so ljudje, večjo kot imajo kariero, večji kot so v svetovnem merilu, lepši in bolj skromni so. Gre za zelo srčne ljudi.«
Članek v New York Timesu ga je uvrstil med tri razloge, zaradi katerih je potrebo oditi v Madrid: videti Reino Sofío, muzej Prado in Pandurjevega Hamleta. Postal je madridska znamenitost. Sedaj tam za jesen pripravlja Goethejevega Fausta.
Slovenci
V slovenskem jeziku ni režiral od leta 1996. In po 18 letih bo v aprilu prvič zavzel oder slovenskega nacionalnega gledališča, ljubljanske SNG Drame. »Vračam se k slovenskemu jeziku in ugotavljam, kako lep in bogat je. Ko delaš predstavo, nastane njen miselni vzorec v jeziku, v katerem jo pripravljaš. Španski Hamlet ali predstave španskega ciklusa si sploh ne morem predstavljati v drugem jeziku, ker z jezikom dobi pravo barvo in pravi naboj. Tudi hrvaški ciklus ima slovansko noto, ki si je ne morem predstavljati drugje. Gledališče prestopa meje v vsakem pogledu, tudi v jezikovnem. Predstavo Michelangelo smo se potrudili prevajati z nadnapisi, a prava energija se skriva bolj v energiji stavka in vokalov kot v samem sprotnem prevajanju.«
V ljubljanski SNG Drami odru bo na odru združil tri Shakespearjeve tragedije, ki bodo osvetlile zgodbo posameznikov, ki so v svojih življenjih tako rablji kot tudi žrtve. »Govori o družini, ki si podaja in puli krono, kar zdi se mi čudovita metafora za Slovenijo,« je hudomušno zaključil.
