Tiskane izdaje
Preveč plesa, premalo gledališča, se nad programom novega intendanta razburjajo kritiki, za nameček pa se že s prvo predstavitvijo na polju nekdanjega letališča Tempelhof seli iz zgodovinske zgradbe na trgu Rose Luxemburg.
Za berlinsko gledališče Volksbühne so konec devetnajstega stoletja zbirali »delavske groše« z namenom, da bi tudi delavstvu omogočili obisk predstav. Po načrtih arhitekta Oskarja Kaufmanna so ga leta 1914 končno zgradili, kot prvega v nemški prestolnici v slogu moderne in z namenom približanja umetnosti ljudstvu.
Gledališčni reformator Erwin Piscator ga je v dvajsetih letih minulega stoletja opredelil kot politični teater z levim predznakom, a je bil tedaj in kasneje Volksbühne predvsem gledališče.
Chris Dercon že buri duhove. Foto: Wikipedia
Povabilo na 10. september
Zdaj pa se je dolgoletnemu intendantu Franku Castorfu iztekla pogodba in vodstvo gledališča prevzema dosedanji belgijski direktor londonske galerije Tate Modern Chris Dercon, ki že buri duhove. Ni jasna niti usoda tako imenovanega Roparskega kolesa, ki je zunanjo podobo gledališča zaznamovalo vse od začetkov intendanta Castorfa in njegovega sodelovanja z Bertom Neumannom ob uprizoritvi Schillerjevih Razbojnikov, poleg tega so dosedanji ljudski oder na trgu Rose Luxemburg preimenovali v Volksbühne Berlin, kar tudi razburja tradicionalne ljubitelje gledališča. Najbolj pa jih vendarle moti novi umetniški program.
Desetega septembra je ves Berlin povabljen na gigantsko polje nekdanjega letališča Tempelhof na ples ob otvoritvi nove gledališke sezone. Na programu stoji »Fous de danse - Ganz Berlin tanzt« Borisa Charmatza, pa Ifigenija Mohammada Al Attarja in Omarja Abusaade ter koncert »Let them eat Chaos« britanske raperke Kate Tempest z orkestrom in pevskim zborom.
»Volksbühne si želim kot odprt, pretočni prostor, v katerem bodo svoje mesto našle zelo različne forme uprizoritvene umetnosti, kjer discipline reagirajo druga na drugo in se integrirajo: mestno gledališče brez meja,« je na predstavitvi programa povedal novi intendant, njegova programska direktorica Marietta Piekenbrock pa je dodala: »Naš program združuje tisto, kar ljubimo, o čemer sanjamo, kar nas osuplja in čarobno privlači, česar ne moremo doumeti, kar je pomembno in kar imamo mi za pomembno.«
Desetega novembra se bo sezona odprla tudi v sami gledališki zgradbi na trgu Rose Luxemburg in na programu so med drugim Samuel Beckett, Tino Sehgal, Mette Ingvartsen, Susanne Kennedy ter projekt fotografa Michaela Schmidta.
Novi intendant poudarja, da bo obdržal veliko večino dosedanjih sodelavcev, če bodo hoteli sodelovati z njim, bloger Holger Syme pa je konec maja vendarle objavil članek z naslovom »Kako ubiti véliko gledališče, tragedija Volksbühne«. Kritik obtožuje, da je novi program bizarna raztegnitev katerega koli od številnih mednarodnih interdisciplinarnih festivalov umetnosti in performansa na vso gledališčno sezono.
Nekaj podobnega se že dogaja drugje v Berlinu, Syme pa kritizira tudi prireditve po vrnitvi s Tempelhofa v domačo dvorano, saj so Beckettove igre ter predstavi Susanne Kennedy in Alberta Serre edine dramske predstave v 212. stranskem programu. »Namesto tega je stalni menu plesa, performansa in drugih projektov, ki so lahko zanimivi ali pa ne, a jih za gledališče zgrajen in zanj idealni Volksbühne ne potrebuje.« Poudarja, da vse predstave niti ne bodo premiere.
Brez izkušenj
Kritika plesi in performansi sami po sebi ne motijo, saj jih je uprizarjal tudi Castorf, moti ga, da ni dovolj tudi klasičnega gledališča. »Če bi bila dva človeka, ki dihata isti zrak, že gledališče, se to ne bi razlikovalo od vsakdanjega življenja,« opozarja. »Bistvo gledališča je soglasna domneva, da ena od obeh združb v prostoru ni popolnoma enaka sami sebi, druga pa je prišla prav zaradi zanimanja za stvar, osebo ali idejo, ki jo predstavlja, v polnem zavedanju globoke neresničnosti predstave.«
Ocenjuje, da nobeno gledališče na svetu ni bolj nasilno premikalo meje predstavitve ali preizkušalo pomene igranja, s čimer je bilo četrt stoletja motor gledališčnega eksperimenta v Nemčiji, državi z eno od najbogatejših in najrazličnejših gledališčnih kultur na svetu. A je Volksbühne deloval na tradicionalni način z igralci v skupnem projektu, ki ga vodi režiser ali režiserji, pa čeprav so tudi premagovali razlike med tradicionalnim in avantgardo. »Stabilnost struktur šele omogoča estetske spremembe, še več, prav zaradi nje si jih želijo vse vpletene stranke, tudi gledalci.«
Syma moti tudi napovedana internacionalizacija gledališča Volksbühne, saj je po njegovem prepričanju gledališče nujno provincialno, pa četudi potuje. In če ni, naj mednarodne predstave vsaj nastajajo v njem, ne pa, da gosti premiere od drugod. Kritik navaja, da tudi drugod po Nemčiji novi umetniški direktorji obračunavajo z repertoarji starih, a Dercon kljub upokojitvi nekaterih dosedanjih igralcev ne napoveduje novega igralskega ansambla.
Tega bo v frankfurtski Schauspiel pripeljal novi umetniški direktor Anselm Weber, »a ima Weber prednost pred Derconom: gledališče je vodil že prej.« Navaja kritika Güntherja Rühleja, ki je v osemdesetih letih brez režiserskih izkušenj prevzel Schauspiel Frankfurt, a je vse svoje življenje razmišljal o gledališču in ga je, ko je dobil priložnost, tudi delal.
Program, ki ga predstavlja Dercon, pa po kritikovem prepričanju poskuša pomanjkljivosti spremeniti v moč: »Brez izkušenj in celo močnega interesa za gledališče je Dercon videti odločen Volksbühne spremeniti v nekaj drugega od gledališča – v prostor za mednarodno so-producirane predstavitve žive umetnosti najrazličnejših vrst plus nekaj filma, fotografije in digitalnega.«
»Še nikoli se nisem počutil tako nesvobodnega kot v Berlinu,« v intervjuju za revijo Die Zeit odgovarja novi intendant – in krivdo za prepire odriva drugam: »Če zberemo vse nesporazume med Vzhodom in Zahodom v času nemškega združevanja, potem lahko morda bolje razumemo fenomen Volksbühne.«
Obtožbe »neoliberalne internacionalizacije umetnosti« zavrača s citiranjem Diedricha Diederichsna o svetovljanski in globalizirani kulturi, ki nenadoma obvelja za neoliberalno. Kölnsko-berlinski kritik v takšnem obravnavanju Chrisa Dercona, ki sam sebe imenuje »lefty«, vidi vzporednice v desničarski, celo identitarni politiki.
