Gregor Butala: »Kakovost predstav je precej visoka in izenačena«

Teden slovenske drame: Pogovor s selektorjem festivala pred praznikom slovenske dramatike.
Objavljeno
25. januar 2016 17.28
Marjana Hanc
Marjana Hanc

V Prešernovem gledališču Kranj se bo 27. marca, na mednarodni dan gledališča, s premierno uprizoritvijo Butnskale, ki sta jo leta 1979 napisala Emil Filipčič in Marko Derganc (koprodukcija Prešernovo gledališče Kranj in Slovensko mladinsko gledališče, režija Vito Taufer) začel 46. teden slovenske drame. Gregor Butala, ki je selektor že tretje leto, je izbiral med 52 predstavami.

Kaj je bilo tokrat glavno vodilo pri vašem izboru?

Število uprizoritev, ki nastanejo po domačih besedilih, je zadnja leta razmeroma ustaljeno. Tudi delež slovenskih predlog znotraj celotne produkcije se pri tem bistveno ne spreminja. Lani je bilo tri četrtine vseh predstav postavljenih na odrih javnih gledaliških institucij in vsaj delno lahko ta premik pripišemo izrazitejšemu zanimanju gledaliških hiš za pripravo predstav po domačih predlogah.

Skoraj v vseh so bile na programu najmanj dve ali tri uprizoritve, v nekaterih jih je bilo tudi pet ali šest, le v enem gledališkem repertoraju ni bilo nobenega slovenskega avtorja. Pri izbiri sem najprej sledil kakovosti uprizoritve kot celote, nato sem bil pozoren na tehtnost besedila. Upošteval sem naravo razmerja, ki so ga do besedila oziroma predloge vzpostavili ustvarjalci.

V tekmovalnih predstavah so tako inventivna branja historične slovenske dramatike, gledališko suverene predelave literarnih stvaritev, sodobna domača pisava in tudi bolj individualno zaznamovane, iz ustvarjalcev izhajajoči projekti. Prepričan sem, da v tem izboru ustrezno odsevajo estetska raznovrstnost, vsebniska pestrost in več kot le spodobna raven aktualnega uprizarjanja slovenske dramatike.

V kakšni kondiciji je torej slovenska dramatika?

Skoraj polovica predstav v naših gledališčih nastane po slovenskih besedilih oziroma predlogah. Kakovost predstav je precej visoka in izenačena, tako sem imel pri izbiri kar težko delo. Zanimiv pa je izrazito visok delež krstnih uprizoritev večinoma sodobnih slovenskih besedil v lanskem letu, razmeroma malo pa jih je bilo po besedilih iz zgodovine slovenske dramatike.

Sodobno slovensko dramatiko torej v gledališčih prepoznavajo kot tehtno in aktualno, ki je seveda tudi zanimiva za gledalce. Smo na točki, ko je uprizoritev slovenskega besedila v gledališču dogodek in ta dogodek ima težo – in to je razlog za veselje.

Po pravilniku lahko izberete največ osem predstav v tekmovalnem programu. Opazno je, da denimo od gostitelja, PG Kranj niste izbrali nobene od treh, izbrali pa ste kar tri SNG Drama Ljubljana. So bili kdaj kakšni pritiski?

Ne, čeprav bi jih morda lahko pričakoval... V tem pogledu je slovenski gledališki prostor zrel in se razume, da delo selektorja ni vedno lahko in ne glede na to, da selektor dela po najboljših močeh, se verjame, da je izbral tisto, kar je najboljše, najbolj relevantno. Seveda so možna različna mnenja in verjetno bi deset ljudi izbralo deset različnih programov.

Pet od osmih predstav bi bilo verjetno istih pri vseh. Mene so bolj zanimale tiste uprizoritve, ki so z besedilom vstopale v dejaven odnos in ni šlo nujno le za goli prenos, ampak so se ustvarjalci trudili priti do skritega bistva besedila, do tem, ki jih odpira.