Karneval izbruha resnice

Po Kisiku in Iluzijah nocoj na odru Mestnega gledališča ljubljanskega že tretja uprizoritev ruskega avtorja Ivana Viripajeva.

Objavljeno
07. december 2017 13.00
Posodobljeno
07. december 2017 13.00

»Noč, ulica. Na ulici, nasproti­ vhoda v restavracijo, ki je že zdavnaj zaprta, stoji mlada punca, to je Marta. Marta je pijana. Oblečena je v kratko poletno oblekico, v roki pa ima majhno naramno torbico. ­Marta je zelo močno pijana.« – Tako se glasi začetek uvoda v dramo Pijani enega najbolj znanih sodobnih ruskih dramatikov, pripadnika generacije, ki se je ob razpadu Sovjetske zveze, še ne stara dvajset let, znašla v vrednostno in etično razsutem svetu.

O Ivanu Viripajevu (1974), čigar dela pri nas poznamo predvsem po zaslugi Mestnega gledališča ljubljanskega, Liffa in zapisov rusista Mihe Javornika, pravijo, da se njegova dela gibljejo na meji med kreativnima svetovoma Quentina Tarantina in Andreja Tarkovskega – črni humor, okrutnost, pravoslavna duhovnost, misticizem in metafizična liričnost obenem. Velja za enega najzanimivejših sodobnih ruskih dramatikov, obenem je tudi gledališki in filmski režiser. Za svoj filmski prvenec Evforija (2006) je med drugimi priznanji prejel beneškega leva prihodnosti. Njegove drame, prevedene v več kot 25 jezikov, igrajo po vsem svetu, največkrat postdramsko besedilo Kisik (2004), ki ga je Viripajev leta 2009 adaptiral še v ­eksperimentalni film.

Generacija brez Boga

Kariero je začel z afero. Leta 1998 je namreč v rodnem Irkutsku uprizoril svojo dramo Sanje, predstavo o mladih ruskih narkomanih, ki je zaradi domnevne politične nekorektnosti razjezila oblasti. Gledališče so enostavno zaprli, Viripajev pa je odšel v Moskvo, kjer se je pridružil dokumentarnemu gledališču Teater.doc, na prelomu tisočletja prostoru, ki je slovel kot sinonim za uprizarjanje novih in tematsko svežih dramskih del. Njegova kariera je od takrat šla ­strmo navzgor.

Tematsko se Viripajev v dramah posveča anomalijam sodobne ruske družbe, naj so to problemi zasvojenosti, nasilja, korupcije, otroške prostitucije in alkoholizma. To tematiko vpenja predvsem v vprašanja o smislu življenja, mejah človekove svobode pa tudi o odnosu posameznika do Boga. Viripajev je namreč označil svojo generacijo za generacijo brez Boga in zdi se, je ob slovenski praizvedbi Kisika leta 2011 za Poglede zapisal Miha Javornik, da ga hoče Viripajev tej generaciji nekako pripeljati nazaj: »Dialog z Bogom je namreč vodilni motiv njegovih dram s preloma tisočletja (Kisik, Genezis št. 2, Julij, Mesto, kjer sem). Bolj kot za dialog gre v resnici za polemiko s Stvarnikom in zanj Viripajev ne najde dobre besede: hudoben in licemeren, kot je, naj bi Bog celo izdal človeka. Za marsikoga blasfemična misel, ki je pripeljala do ostrega odziva javnosti in porodila zahtevo po prepovedi uprizarjanja del ­Viripajeva v nekaterih novodobnih gubernijah.«

V vinu je resnica

V Pijanih, ki jih je avtor napisal po naročilu in so bili leta 2014 krstno izvedeni v gledališču Düsseldorfer Schauspielhaus, je Viripajev napil štirinajst likov, današnjih slehernikov – od direktorja mednarodnega filmskega festivala, manekenke, bančnika in njihovih mož ali žena do menedžerja oglaševalske agencije, namestnika direktorja gradbenega podjetja in prostitutke. Njihova pijanost ni le v službi nekakšne metafore, pijani so zato, ker bodo šele opiti sposobni izreči stvari, ki si jih drugače niti v sanjah ne upajo. Vsakodnevni ritual laži je trden, iskrenost v odnosih pa uničujoča. Kako močna je torej posameznikova potreba po avtentičnosti in resnici? Sploh lahko živimo brez laži? – To so vprašanja črne komedije Viripajeva, v kateri spremljamo osem zgodb in osem parov.

Drama se odvija neke noči v neidentificiranem zahodnem velemestu, protagonisti se pijani vračajo z različnih srečanj, med sabo so tako ali drugače prepleteni. A kot zapiše Javornik v gledališkem listu, so to »odnosi, o katerih osebe ne vedo, da sploh so, saj niti sami ne vedo, s kom imajo opraviti: liki ne prepoznajo svojega partnerja, soprog ne prepozna svoje žene, oseba ne ve, da se je z osebo že srečala«. Drama tematsko sledi Kisiku in Iluzijam, še zlasti s tematizacijo iskanja smisla ljubezni in vprašanjem Boga. V primerjavi s Kisikom tu ne gre več za mladostnike, ampak predvsem premožno srednjo generacijo.

Izbruh besed

Pijani so nekakšen resničnostni karneval gostobesednega izbruha iskrenosti, v katerem Viripajev tako posmehljivo in ironično kot sočutno motri osamljenega sodobnega slehernika in njegovo nemočno zaganjanje, da bi doživel pravo ljubezen, razumel smisel življenja in morda celo spoznal Boga.

Kisik je leta 2011 v MGL režiral Primož Ekart, Iluzije lani Anja Suša, Pijanih pa se lotil predstavnik najmlajše generacije slovenskih režiserjev Juš A. Zidar. V glavnih vlogah med drugim nastopajo Sebastian Cavazza, Ana Penca, Viktorija Bencik Emeršič, Maruša Majer in Jure Henigman.