Premiera: Kaspar Hauser morje hiš

Dramo nemške pisateljice Felicie Zeller bodo prvič na slovenskih odrih uprizorili v petek. »Kaspar Hauser morje hiš je ostra, radikalno kritična upodobitev sodobnega evropskega, nemškega ali slovenskega socialnega sistema, ki uničuje in ubija,« so zapisali v SLG Celje pred petkovo premiero, s katero začenjajo novo sezono. Kot je povedala upravnica Tina Kosi, se uprizoritve, ki bo tudi prva slovenska, zelo veselijo. Tudi zato, ker gre za dramo, s katero je Felicia Zeller pravzaprav zaslovela. Prvo predstavo nove sezone celjskega gledališča je režiral Janez Pipan, socialne delavke pa igrajo Liza Marija Grašič, Barbara Medvešček in Lučka Počkaj.

Dramo so v Nemčiji premierno odigrali leta 2008 in odtlej je bila vsako leto uprizorjena, tako da gre za pravo uspešnico, je pojasnil Pipan. Poudaril je pomen besed v drami, ki ni realistična ali socialna, ampak gre za dramo, ki se izraža z besedami, z govorom: »Tu ni nobenega dejanja. Tri osebe ves čas le govorijo.« Pipan je dejal, da je Zellerjeva zagotovo ena najboljših avtoric sodobne dramatike, drama, ki jo bodo celjske igralke uprizorile v petek, pa sodi v vrh sodobne evropske dramatike.

Kot so igralke povedale, je bila drama tudi zanje velik izziv, predvsem zaradi zahtevnega besedila. »Gre pravzaprav za tok misli, raztrgane misli, besedilo je polno citatov, veliko je prehajanja iz preteklosti v prihodnost. Besedilo samo zelo izstopa in treba se je bilo pretolči skozenj,« je pred premiero povedala Počkajeva. Grašičeva pa je dodala: »Vse je v teh besedah, tako da ni treba veliko igrati.«

Povod za dramo, ki jo je Theater Freiburg naročil pri Zellerjevi, je bil resničen dogodek, ko je za posledicami hudega trpinčenja umrl nemški deček, našli so ga v hladilniku v stanovanju staršev. Zellerjeva je nato napisala dramo o stiskah treh socialnih delavk, ki se v celoti predajo poklicu, nimajo zasebnega življenja, pa vendar nimajo v javnosti nobene podpore. Nihče sploh ne ve za njih, dokler ne naredijo napake.

Drama je tako v prvi vrsti drama samih socialnih delavk, ki v sistemu, kakršen je, postajajo birokrati, čustveni in miselni hendikepiranci, ki ne morejo poskrbeti niti same zase, kaj šele za druge, čeprav je to njihovo poslanstvo.