Kdo so mladi ljudje v gledališki dvorani?

Zahteve do gledališča, pa tudi njegova odgovornost do mladih, so se zelo povečale.

Financerji zahtevajo manjšo produkcijo in večje občinstvo, močnejše sodelovanje pri vzgoji in izobraževanju, ustvarjalci branijo umetniško svobodo, vzgojitelji, učitelji in starši pa se spoprijemajo s poplavo vsebin.

Kje začeti?

Da bi čim bolj celovito odgovorili na vprašanja, so pri centru za kulturno vzgojo na področju uprizoritvenih umetnosti ASSITEJ Slovenija izdali zbornik osmih esejev Odraščajoča publika. Čeprav so pričakovali, da bodo že s knjigo vplivali na področje gledališča in izobraževanja, so v resnici odprli samo še več vprašanj.

Ustvarjalec Andrej Rozman - Roza pravi, da z odgovori nanje nima posebnih težav. Za otroke je začel pisati, ko je postal oče, a hkrati piše tudi za otroka v sebi. V primerjavi s pisanjem za odrasle mora biti vsebina za otroke njim razumljiva; brez neznanih reči, pojmov in besed. Za kompas si jemlje predvsem odzive občinstva pa tudi občutek, kaj je primerno in kaj ne.

»V stikih z otroki ugotoviš, kaj jim je všeč in kaj ne, berem tudi druge avtorje za otroke ... Če otrokom v vrtcu povem tri uganke, zna biti že preveč, petnajst minut pesmi pa je zanje zvrhana mera. Radi imajo akcijo, ko vidim, da postanejo nemirni, nekoliko skrajšam. Pred šolarji in gimnazijci ne odpiram verskih, političnih in ideoloških tem, v predstavah za celo šolo pa se ravnam po mlajših in dodam kaj za večje. Če nastopam, denimo, v domu za starejše, izpustim pesmi, ki govorijo o koncu in smrti, in jih zamenjam z otroškimi pesmimi,« opisuje v svojem slogu.

Redna profesorica za razvojno­ psihologijo na ljubljanski filozofski­ fakulteti dr. Ljubica ­Marjanovič Umek razlaga značilnosti različno starega občinstva z vidika razvojnih posebnosti. Te je pomembno upoštevati, saj se bodo le prilagojene vsebine lahko dotaknile otroka in vplivale nanj. Kakovostna predstava naj bi jim prinašala ugodje, odprla pot domišljiji, identifikaciji z junaki in junakinjami, vpogled v različne socialne in moralne konflikte ter reševanje miselnih problemov.

Razvojna psihologija deli otroško občinstvo na dojenčke, malčke, predšolske otroke oziroma otroke v zgodnjem otroštvu ter otroke v srednjem in poznem otroštvu. Tem sledi mladostniško občinstvo.

»Med različno starimi otroki so tako velike razlike, da si zaslužijo, da avtorji pred nastankom predstave razmislijo, za koga jo ustvarjajo. Treba je upoštevati tudi različno razumevanje socialnega sveta, različno čustvovanje in moralni vidik razvoja, ki do neke mere definira, ali bo otrok iz predstave dobil tisto, kar smo želeli. Vendar je treba vedeti, da so tudi med isto starimi otroki velike razlike,« opominja Umekova.

Zavajajoči stereotipi

Po izkušnjah režiserke Ivane ­Djilas so najtrši oreh mladostniki.

Predstave, ki jih je načrtno ustvarila zanje, niso bile uspešne.­ Teme, kot so nasilje, droge, alkohol in nosečnost, se ji zdijo izraz paranoje odraslih. Ko se je nekoč sprehajala mimo lutkovnega gledališča, je slišala najstnici, ki sta se norčevali iz predstave, namenjene prav njim.

»Zavedla sem se, da jim podtikamo teme, prilagajamo jezik in ustvarjamo predstave, za katere mislimo, da so primerne zanje.­ Tako sta se postavili nad naše delo, mi pa nismo dosegli ničesar. Povrhu pa zapravili ogromno denarja in to občinstvo za nekaj let ali pa za vedno odvrnili od gledališča. «

Pokroviteljska drža odraslih je tudi po mnenju docentke za socialno psihologijo dr. Metke Mencin Čeplak s fakultete za družbene vede največji problem. Skriva se v konceptualizacijah mladostništva in adolescence, ki so se prijele v zahodnem svetu, ter ustvarile stereotipe in predsodke,­ s katerimi starši in pedagogi pristopajo k mladostnikom. To je z držo, kot da vedo, kaj so in kaj mislijo.

In zakaj jih sploh pripeljati v gledališče? »Najprej se moramo to sami vprašati. Lahko zaradi užitka, sprostitve, ki jo prinašajo smeh, iluzija, magija, katarzični ali intelektualni užitek. Gledališče odpira nove poglede na svet. Pri tem je treba upoštevati še obisk gledališča zaradi njegove simbolne vrednosti kot identitetne izjave, ki kaže na kultiviranost in izobraženost osebe, ki s tem pripada nekemu sloju oziroma se vede v skladu s pričakovanji. Tudi tega simbolnega pomena gledališča se otroci učijo in ga lahko zavračajo,« je prepričana Metka Mencin Čeplak.

Za primer navaja nizozemsko mladinsko gledališče, ki ustvarja angažirane predstave, všečne odraslim in mladostnikom,­ saj mlado občinstvo jemljejo enako resno kot odrasle, ne pa paternalistično.