Ko denar poganja družinske vezi

Dediščina ima lahko v življenju ožje in širše družine enega najmočnejših rušilnih potencialov za sorodstvena razmerja, iz posameznika pa lahko izbeza vse najslabše. Kot tak je motiv dedovanja lahko zelo učinkovit sprožilec dramske raziskave človeške nravi, mimikrije, pohlepa, sprenevedanja in hipokrizije, lastnosti, ki še zdaleč niso tuje sodobni, tudi slovenski družbi.

Prav zrcalo, ki s podobami družine, zbrane po pokojnikovi smrti, nagovarjajo naš tu in zdaj, je bilo motiv, da v Prešernovem gledališču Kranj – in prvič v koprodukciji s Slovenskim ljudskim gledališčem Celje – začenjajo sezono z uprizoritvijo leta 1934 napisane komedije Branislava Nušića Žalujoča družina. Prevedla jo je Aleksandra Rekar.

Pisatelj, dramatik in akademik Branislav Nušić (1864–1938), ki se je rodil in odraščal v Beogradu, ko je bil ta središče Kneževine Srbije, svoja odrasla mlada leta preživel v Kraljevini Srbiji, zrela pa v Kraljevini Jugoslaviji, še danes velja za enega najpopularnejših srbskih pisateljev. Rojen je bil kot Alkibijad Nuša, v Gradcu študiral pravo, bi je novinar, dramaturg, gledališki upravnik, politik in diplomat, predvsem pa izjemno vsestranski pisec, ki je poleg dramatike pisal tudi romane, eseje, spomine, črtice in feljtone. Popularnost pa si je, kljub želji, da bi bil priznam predvsem kot avtor zahtevnih in resnih dram, prislužil predvsem kot humorist in komediograf. Temu ustrezna je tudi njegova bibliografija, ki je na področju komedije občutno daljša od področja drame.

Anomalije družbe

Na slovenski odrih je bil Nušić precej stalen gost repertoarja vse do konca sedemdesetih, potem pa bistveno manj. Tako je bila Žalujoča družina prvič uprizorjena že v letu nastanka v ljubljanski Drami, režiral jo je Bratko Kreft, zadnjič pa leta 1996 v režiji Zijaha Sokolovića v tržaškem gledališču. Poleg te komedije sta bili med večkrat uprizorjenimi Nušićevimi komedijami še Pokojnik in Gospa ministrica.

Nušićeve drame in komedije so razgaljale anomalije družbe in časa, v katerem je živel, še zlasti pa sta ga zanimala oblast in denar, kot sprožilca posameznikovih dejanj. Tako tudi v komediji Žalujoča družina, v kateri se po pogrebu zberejo sorodniki, ki vsak zase računajo na svoj delež, pietetne besede in spoštljivo obnašanje pa hitro zadobijo precej drugačno dinamiko, ko ugotovijo, da so njihova pričakovanja prazna.

Uprizoritev bo režiral eden trenutno najbolj hvaljenih mladih režiserjev iz regije Igor Vuk Torbica. Že med študijem na Fakulteti dramskih umetnosti v Beogradu so bile njegove produkcije uvrščene na repertoar beograjskih gledališč (Nušićev Pokojnik in Bog masakra Jasmine Reza) ter prejemale nagrade. Razglašen je bil za najboljšega študenta gledališke režije v generaciji. Za magistrsko režijo je uprizoril Don Juana, njegov prvi projekt po zaključku študija na profesionalnih odrih pa je bil Kleistov Razbiti vrč v Jugoslovanskem dramskem gledališču v Beogradu. Odmevna je bila tudi njegova režija Hinkemanna Ernsta Tollerja v Zagrebškem gledališču mladih. Trenutno je doktorand in asistent pri predmetu gledališka režija na matični fakulteti.

Ker gre za koprodukcijo, je tokratna igralska zasedba mešana. Iz kranjskega gledališča prihajajo Peter Musevski, Borut Veselko, Aljoša Ternovšek, Blaž Setnikar in Darja Reichman, iz celjskega pa Aljoša Koltak, Andrej Murenc, Lučka Počkaj, Pia Zemljič, Barbara Medvešček in Liza Marija Grašič. Dramaturginja je Katarina Pejovič, scenograf Branko Hojnik, kostumografinja Jelena Prokovič ter avtor glasbe Drago Ivanuša.