Koliko Gallusovih dvoran lahko napolnimo?

Od premiere do ponovitev: Nacionalna gledališča in tista, ki delujejo neodvisno, smo vprašali, koliko ponovitev načrtujejo.

čet, 11.02.2016, 21:00
Bistvena razlika med gledališči, ki so javni zavodi, in gledališči nevladnih organizacij je v tem, da imajo javni zavodi zaposlene igralce in sredstva za plače posebej zagotovi država oz. občina.

Po zadnji predstavi velike in težko pričakovane koprodukcije Otello v Cankarjevem domu smo se spraševali, zakaj ponovitev ni več. Ali ni bilo dovolj obiskovalcev ali je Gallusova dvorana zasedena ali ... Politika ponovitev se razlikuje od gledališča do gledališča.

Uspešnice so na sporedu še veliko let po premieri, nekatere dobro obiskane predstave pa morajo gledališča zaradi obveznega lansiranja novih premier predčasno »ukiniti«.

Opernobaletna hiša in Cankarjev dom

V ljubljanski Operi so nam odgovorili, da je bilo v januarju osem ponovitev, v februarju dve, skupaj torej deset, kar »je običajno število ponovitev«. Načrtujejo pa še tri ponovitve v juliju. Zanimalo nas je, ali ni dovolj interesa in bi bilo težko napolniti Gallusovo dvorano ali pa je število ponovitev povezano s prevelikimi finančnimi sredstvi? Odgovor je bil kratek in jedrnat: »Gre za običajno število ponovitev produkcij takih razsežnosti.«

Produkcija Otello je stala 313 tisoč evrov, predstavo pa si je do sedaj ogledalo 6 tisoč obiskovalcev in, kakor so nam sporočili iz ljubljanske opernobaletne hiše, Gallusova dvorana niti na zadnji ponovitvi ni bila prazna. Vprašali smo še, zakaj je imela vrhunska baletna predstava Meso srca/Kaktusi le nekaj ponovitev. Odgovorili so, da je bilo število ponovitev običajno za predstave, ki jih ne uprizarjajo kot repertoarne (tako kot na primer Saloma, Deseta hči, Tristan in Izolda, Orfej in Evridika itd.).

Število prodanih vstopnic

Ingrid Gortan, ki v Cankarjevem domu skrbi za resno glasbo, je povedala, da je imel Otello več ponovitev, kot jih imajo sicer koprodukcijske operne predstave v Gallusovi dvorani. Število je navadno odvisno od terminske razpoložljivosti dvorane, dodaja. Staša Mihelčič, ki v Cankarjevem domu skrbi za gledališki in plesni program, pravi, da se pri vseh koprodukcijskih projektih za ponovitve dogovorijo s producentom posameznih predstav. Število predstav in ponovitev določijo v letnem programu dela, ki ga potrjuje svet zavoda. Število pa se lahko tudi zviša, če se pokaže, da je zanimanje večje. A to še ni vse: upoštevati morajo tudi terminsko razpoložljivost dvoran in igralcev.

In kaj je pokazatelj zanimanja? Število prodanih vstopnic. »Uspešnice pogosto uvrščamo na program – tako smo predstavo Iliada v letu 2015 izvedli 28-krat, v letu 2016 pa jo bomo ponovili še štirikrat. Predstavo ATL 220 ali Neznani Linhart smo v letu 2015 izvedli šestkrat, enako število ponovitev načrtujemo v letu 2016. Predstave, ki jih izvajamo v manjših dvoranah, običajno ponovimo petkrat. Dobro obiskane predstave so največkrat tiste, ki so primerne za šolsko občinstvo. Kvaliteta dogodka pogosto ni nujno merilo obiskanosti.«

Drama SNG in MGL

V ljubljanski Drami SNG so pravkar premierno uprizorili Kralja Ubuja, zato smo ravnatelja gledališča Igorja Samoborja najprej vprašali, koliko ponovitev te uprizoritve načrtujejo. Odgovoril je, da bo v letošnjem letu najmanj 20 ponovitev. Samobor je nadaljeval, da veljata »ponudba in povpraševanje za gledališče, kot za vse umetnine, samo pogojno. Prišteti je treba tudi poslanstvo, umetniški naboj ... Komercialna gledališča so po pravilu prepuščena izključno trgu, za ustanovo nacionalnega pomena pa to ne bi smel biti edini kriterij.

V zadnjem času smo tudi javni zavodi prisiljeni več kot 50 odstotkov lastno pridobljenih sredstev prispevati v izvedbo programa, kar pomeni, da smo vedno bolj odvisni od trga. To lahko pomeni za umetniško kvaliteto in logično rast gledališča v prihodnosti velik problem. Pri nas imajo predstave od najmanj 15 ponovitev pa do 235 (Art, ki je trenutno najuspešnejša predstava kar se tiče števila ponovitev).«

V Mestnem gledališču ljubljanskem doseže vsaka premierna uprizoritev na velikem odru minimalno 30 ponovitev. V primeru, da je predstava zelo uspešna, se število repriz močno poveča. Nekatere uspešnice so prekoračile 100, rekord je zaenkrat 145 – vse to seveda ne v istem koledarskem letu. V precejšnji meri so vezani na abonmajski tempo. »Za »izven« pa pogosteje igramo tiste predstave, ki so najbolj priljubljene pri gledalcih. Zanimivo je dejstvo, da se med uspešnice nikakor ne uvrščajo le »smejalnih« iger,« nam je razložila direktorica gledališča Barbara Hieng Samobor.

LGL

Predstave v Lutkovnem gledališču Ljubljana imajo veliko ponovitev, nekatere kot del železnega repertoarja vztrajajo že desetletja, druge pa se vračajo v novi podobi. Ponavljajo jih, kadar še posebej navdušijo občinstvo ali pa so zaznamovale gledališki spomin gledalcev. Na število ponovitev vplivajo tudi kakovost predstave, zanimanje šolskih skupin in vrtcev, število prodanih vstopnic ter razpoložljivost igralcev.

Do danes je na lutkovnem odru največkrat nastopila – več kot 1700-krat – Sapramiška, Žogica Marogica (1955) pa od premierne uprizoritve brez premora nastopa že 65 let.

PTL, Glej in Mini teater

Še posebej žalostno je število ponovitev na neodvisni sceni, razlika med gledališči, ki so javni zavodi in gledališči nevladnih organizacij je v tem, da imajo javni zavodi zaposlene igralce in sredstva za plače posebej zagotovi država oz. občina. V neodvisnih vladnih organizacijah (NVO) pa nimajo ljudi na plačah in so igralci/plesalci plačani z avtorskim honorarjem, kar posledično pomeni, da vsaka ponovitev NVO stane bistveno več, ker gredo sredstva za ponovitve iz programskih sredstev, ki jih prejmejo za celoten program. V Plesnem teatru Ljubljana (PTL) za začetek načrtujejo, da ima vsaka njihova produkcija vsaj 10 ponovitev, če pa so uspešnice, jih igrajo večkrat. Njihova absolutna uspešnica je Juri Muri v Afriki pleše, ki je imela v dveh letih že več kot 70 ponovitev in popolnoma razprodanih predstav.

Tudi v Gledališču Glej se zavzemajo za čim večje število ponovitev, saj veliko predstav zaživi šele po večmesečnih ponovitvah, kar velja tako za sprejem pri gledalcih kot tudi pri ustvarjalcih, pravi Rok Avbar, vodja službe za stike z javnostjo. Pri postprodukciji upoštevajo specifičnost predstav (nekatere imajo omejeno število obiskovalcev), razpoložljivost ustvarjalnih ekip (gledališče nima lastnega igralskega ansambla, kar terja dodatno usklajevanje terminov) in seveda tudi zanimanje gledalcev za predstave. Večino svojih predstav uprizorijo vsaj osemkrat na domačem odru, ob tem pa skušajo doseči čim večje število gostovanj.

Zakaj ni ponovitev več? Avbar vidi vzroke v razpoložljivosti ustvarjalnih ekip in razpoložljivosti dvorane. Gledališče Glej ima namreč na voljo tako za procese v teku kot za nove uprizoritve na voljo samo en prostor (z izjemo manjšega vadbenega prostora na Križevniški, ki je uporaben na začetku ustvarjalnega procesa). Postprodukcijo otežuje tudi višina stroškov s posamezno ponovitvijo, saj se le redke predstave zaradi kapacitete dvorane in posledično prodanih vstopnic lahko pokrijejo, medtem ko so sredstva za postprodukcijo omejena.

»V osnovnem dogovoru z ustvarjalci imamo določen osnovni paket, tj. premiera in štiri ponovitve, nato pa se v dogovoru z njimi prizadevamo za dodatne ponovitve predstav,« je še razložil Avbar. Največ ponovitev so zabeležili s koprodukcijsko predstavo Čefurji raus! (skupaj z gostovanji je imela predstava več kot 300 ponovitev).

V ljubljanskem Mini teatru, ki ga vodi Robert Waltl, načrtujejo ob predložitvi programa minimalno 15 ponovitev posamezne predstave in vsaj 30 ponovitev predstave za otroke, vendar pa že v startu računajo, da bo pri otroških predstavah najmanj 50 ponovitev, pri odraslih pa vsaj 20. Trenutno imajo tako v programu otroškega repertoarja predstave, ki so nastale od leta 2000 naprej, v postdramskem programu pa so tudi predstave, ki so nastale od leta 2009 dalje. Je pa res, da so »uspešnice«, kot so recimo Zvezdica Zaspanka, Sapramišja sreča ali Pekarna Mišmaš pri publiki najbolj priljubljene in so večinoma tudi vedno razprodane, kar pri ostalih ni pravilo in jih poskušajo igrati večkrat.

»Pri nas je postprodukcija morda celo pomembnejša od same produkcije, saj zaradi izjemno nizkih finančnih sredstev poskušamo vsaj deloma povrniti vložke v produkcijo in nagrajevati napore umetniške ekipe, da predstavo, v katero so vložili veliko naporov in časa, kasneje tudi igrajo. Od ponovitev so konec koncev odvisni tudi njihovi honorarji, gledališču pa prinašajo nujno potrebna sredstva za redno delovanje in pokrivanje materialnih stroškov in plač zaposlenih,« je povedal Waltl.

Med novejšimi postdramskimi predstavami je rekorderka predstava Zapiranje ljubezni v režiji Ivice Buljana (61) z Markom Mandićem in Pio Zemljič, ki je na programu že četrto leto in je vedno razprodana. Zagotovo najuspešnejša, ne samo po številu ponovitev, pa je predstava Macbeth after Shakespeare v režiji Ivice Buljana, velika nagrajenka Borštnikovega srečanja 2009 in dobitnica številnih nagrad in priznanj, ki jo že 8 let igrajo tako doma kot na številnih mednarodnih festivalih v tujini.

Prijavi sovražni govor