Komik se hrani s smehom, nasmeji pa ga patetika

Po skoraj desetletju na sceni ima za seboj več kot tisoč nastopov v 12 državah. Svoje domislice pripoveduje v treh jezikih, četrtega, francoskega, ravnokar pili, nato namerava svoje nastope preliti še v tri jezike. »Če si že naložiš naloge, naj bodo težko uresničljive, ker boš potem zanje bolj motiviran,« pravi 33-letni Tin Vodopivec, ki ne ve, kaj v življenju bi bilo lahko zanj še bolj smiselno kot biti stand-up komik.

Morda bo kdaj igralec, zagotovo pa ne pravnik. Študija prava sicer še ni obesil na klin, ga je pa poslal na stranski tir, ko se je leta 2004 prvič srečal s stand-upom. Vendar je prav zaradi dolgotrajnega sedenja za knjigami – »ni bolj dolgočasnega študija od prava« – začel razmišljati o vsem mogočem, kar zdaj sestavlja njegove nastope. Ker napravi, česar se loti, bo končal tudi pravo, a s stand-upom ga nikoli ne meša. Vnetljiva mešanica njegovih nastopov so namreč najbolj vsakdanje stvari in telesna govorica, ki nehote spominja na pomenljive grimase Mr. Beana. Letos ga lahko gledamo tudi v avtorski predstavi Staro za novo z Borisom Kobalom.

Je Staro za novo komedija ali stand-up?

To je nekakšna mešanica vsega: vsak od naju naredi približno 25 minut solističnega stand-upa, drugo so skeči oziroma elementi klasične komedije; malo provociranja s komedijantskim dvojcem à la Stan in Olio, pa tudi verbalnega soočenja. Želel sem se preizkusiti v čem novem, poleg tega imamo komiki že od nekdaj težnjo, da bi bili malo tudi igralci; Jerry Seinfeld, Chris Rock, Robin Williams, Adam Sandler – vsi ti so začeli kot stand-uperji.

Kakšna pa so bila vaša prva srečanja s stand-upom?

Ko človek prebira kazensko pravo, mu misli blodijo vsepovsod, porajajo se najbolj neverjetne asociacije in najboljše ideje. Hkrati pa je takšen študij dober trening za absorbiranje velikih količin informacij, kar pride prav pri učenju predstave za nastop.

Moje prvo srečanje s stand-up komedijo je bil DVD z nastopom Robina Williamsa v živo na Broadwayu. Njegov nastop sem si treh dneh ogledal vsaj desetkrat. Nato sem nadaljeval na spletu in našel Angleža Eddieja Izzarda, ki je moj skriti – ker tega ne ve – mentor. Z njim sem tudi že nastopil pred dvema letoma, ko je bil na turneji v Ljubljani in Zagrebu, ter si tako izpolnil mladostne sanje. Všeč mi je njegov stil komike in to, da, kot jaz, nastopa v več jezikih. Prav pri njem sem začel analizirati, zakaj in kdaj je zabaven, in tako je vztlela želja, da bi tudi sam poskusil. Leta 2006 me je poklical Miki Bubulj in mi ponudil – kar polurni – prvi nastop. Gotovo sem bluzil …, a poti nazaj ni bilo več. V zadnjem času me navdušuje tudi temnopolti Kewin Hart. Očaran sem nad njegovo garaško delavnostjo in motiviranostjo.

Ali ni njegovo prostaško izražanje moteče?

Dokler lahko napolni stadion za 63.000 ljudi, tako kot pred kratkim v Philadelphii, s čimer je postavil Guinnessov rekord, v tem očitno ni nič motečega. Zdaj, ko se odpravlja na turnejo po Evropi, ga bom šel pogledat tudi v živo. Pri svojih nastopih uporablja ognjemet in tega v stand-upu še nismo videli.

Zato, ker je stand-up pač pripovedanje šal?

Načeloma ne pripovedujemo šal, vsaj ne takšnih, ki jih že vsi poznajo. Gre za osebnoizpovedna opažanja, ki jih zapakiramo v nastop in predstavljamo občinstvi vsak na svoj način z namenom zabavati. Način reprezentacije pa je odvisen od komikovega pogleda na svet.

Kakšni motivi prevladujejo v vašem paketu?

Rad imam vsakdanje motive, takšne, s katerimi se ljudje lahko poistovetijo. Rad imam recimo živali, ki jim pripišem neke človeške lastnosti; lahko govorijo in imajo svoje mnenje; denimo, srna sreča drugo srno in začneta se pogovarjati ... rad imam rahlo bizarne in nadrealistične neumnosti. Psi in mačke so že izpeta tema, vendar če človek najde neki svoj pogled, so še vedno zabavni. Skoraj vsakdo ima ali je imel kdaj psa ali mačko in ti veš, kako občuti človek, ki ima takšno žival. Prav zdaj pripravljam komplet šal na temo mačk, ker ima moje dekle mačko in sem prvič v stiku z njimi ves čas.

Je torej recept za dober stand-up najmanjši skupni imenovalec, s katerim se poistoveti kar največ ljudi?

Ni tako, da bi to počeli načrtno; je pa res, da veš, da bo vse, kar je na tem skupnem imenovalcu, ljudem zanimivo. Hkrati pa je to problematično, saj se v tem krogu gibljejo tudi drugi komiki in gotovo se bodo spomnili česa podobnega kot ti. Naš cilj pa je vendarle biti izviren, drugačen, poseben, skratka, bolj zanimiv. Ne gre, da bi vsi govorili: »Ah te punce, kako so one smešne.« To, da smo moški drugačni kot ženske, je bilo obdelano že neštetokrat, toda če ti uspe najti nov pogled ali če greš do te resnice po drugi poti, je lahko spet učinkovito.

Kaj pa politika, zdi se, da se je izogibate?

Jaz se je zagotovo, ker se je tudi v vsakdanjem življenju. Spominjam se, da je Vid Valič na nekem nastopu vprašal, češ koga pa ste vi volili. Nekdo iz publike se je zadrl: »Pa koga za to boli k....« Takrat smo razumeli, da gledalcev politika ne zanima in da bi raje poldrugo uro poslušali kaj drugega, ne pa da jih spominjamo na stvarnost. Tudi ne čutim želje analizirati politično dogajanje, kar pa bi moral početi, če bi se hotel dobro pripraviti in imeti jasno mnenje. Ni dovolj, da rečeš samo »ah, ta Janša« ali »ah, ta Pahor« in se spravljaš na vse po vrsti, ko kdo napravi kakšno neumnost, kar sicer je poanta satire.

Ali denimo satirična tv-oddaja Jureta Godlerja ne bi vžgala, če bi bila predstavljena v obliki stand-upa?

Gotovo bi. Tiste šale bi z lahkoto zapakiral v odrski nastop. V ZDA je takšnih stand-upov veliko.

Čeprav se izogibate politike, se ona gotovo ne izogiba vas. Ali vam novorek politične korektnosti prepoveduje stresati šovinistične šale o gejih in lezbijkah?

Večinoma ne; še posebno če prideš v teater ali klub, si tam lahko privoščiš govoriti o čemer koli in tako si dovolimo povedati tudi kaj nekorektnega, toda z namenom, da je smešno. Komikov, kakršen je bil Andy Kaufman, Ladka iz kultne tv-nadaljevanke Taksi, pač ni veliko. On si je res privoščil veliko. Tudi stepel se je s kom iz publike in nato odvihral z nastopa. Ljudem ni bilo jasno, ali zares ali za šalo; njegov namen je bil pač, da se sam zabava. V tem smislu pri nas ni takšnih, ki bi hoteli biti kar tako, nalašč, nekorektni.

Zakaj ste stand-up komiki v glavnem moški?

Večinoma res prevladujejo moški, toda, če se ženske prebijejo, so celo bolj zabavne od fantov. Vendar kaže, da je stand-up res bolj testosteronska izbira; težko si je predstavljati, da bo šla ženska pri 50 letih vsak torek zvečer v neki, morda celo zakajen, klub stat pred ljudi in jim pripovedovat šale. Dekleta svoje prihodnosti običajno ne vidijo tako, ampak bolj v okviru družine in podobno.

Toda zdi se, da se vam bolj smejejo prav ženske?

Upam, da oboji, res pa je, da nas moška publika čuti tudi kot nekakšno konkurenco. Na komika gledajo kot »pa poglejmo tega tipa, kaj zna ...« Publika mora biti mešana; včasih namreč res ženske potegnejo s smehom naprej in se jim nato pridružijo tudi bolj rezervirani moški. Pred kratkim sem nastopal pred približno 200 obrtniki, med njimi pa le tri ženske; priznati moram, da sem se kar namučil. Sedeli so tam prekrižanih rok, češ »povej že kaj …, a misliš, da si smešen«.

Kaj storite v takšnem primeru?

Poskušaš jih nekako izvleči iz tega občutja. Serviraš serijo kratkih, hitrih dovtipov na različne teme, mečeš jih drugega za drugim, dokler se ne vdajo in rečejo: »Ja, saj ta je pa dober.« Organizator mi je potem napisal, da so bili zelo zadovoljni, če bi imel še večje joške, bi bilo pa sploh super.

Kakšen slog sicer prevladuje danes v stand-up žanru?

Ta čas je vse zelo osebnoizpovedno in povsem drugače kot v časih kakšnega Jerryja Seinfelda v 90. letih. Takrat je bilo vse v slogu takšnega nagovarjanja: »a ste opazili, kako je ...« ali pa »a ste mogoče slišali, da ...«, zdaj pa je vse zelo osebnoizpovedno: »jaz grem … moja žena je to in ono ..., mama je ...« Vse, kar je tvoje, je pač originalno, toda tudi to je že malo izpeto in spet si postajajo vsi podobni; vsi govorijo, kako da so denimo pol Kitajci, pol Španci ali kar koli že, in ko slišiš deset takšnih izjav, ni več smešno.

Kaj pa je najbolj smešno, ko nastopate pred Hrvati ali Angleži?

Angleži so nadpovprečno izpostavljeni humorju, dan za dnem jih zasipajo z njim in nekomu, ki si je pri 25 letih pogledal že več sto ur komedije, moraš povedati kaj drugega kot gospe iz kakšne Cerknice, ki gleda svoj prvi stand-up. Za angleški nastop prav zdaj opisujem nekaj absurdov iz naše desetdnevne vojne. Kako smo denimo v Krškem, kjer smo takrat živeli, dobili eno plinsko masko za vso družino. Sprašujem se ... kaj bi nam sploh lahko pomagala v bližini nuklearke? Pa kdo bi jo nosil? Ok, morda jaz, ker sem najmlajši, toda dedi je pa glava družine. Če pogledamo drugače, pa jo mora dobiti babi, ker midva z dedijem bi brez nje oba umrla, saj ona edina zna kuhat ... Takšne domislice jim bodo gotovo zanimive; čeprav je šlo le za deset dni vojne, so to za njih dramatične podobe. Ali pa jim razložim, da je bila Jugoslavija kot band Take That in da smo šli Slovenci prvi ven tako kot Robby Williams. Takšne primerjave so jim blizu, ne pa da jim razkladam o kakšnem Pahorju. Publiki v Zagrebu pa je itak smešno vse, kar rečem o Sloveniji. Radi imajo šale v slogu, da smo bili na olimpijskih igrah drugi po odličjih na število prebivalcev, ker smo dobili – eno kolajno. Če kaj takšnega poveš v Ljubljani, pa rečejo »okej, no ... ni smešno«.

Slovenci ne maramo šal na račun svoje majhnosti?

Če so odprti in si priznajo, da so s tem obremenjeni, potem se smejijo, sicer pa neradi poslušajo o svojih kompleksih. Po drugi strani pa so občutljivi na zamenjave s Slovaško. Še najhuje pa je Slovencu poslušati drugega Slovenca, kako govori angleško. Tako kot takrat, ko so vsi govorili samo o tem, kako se muči z angleščino Alenka Bratušek, tudi med našimi nastopi, kadar nastopamo v mednarodni areni na festivalih, pozorno poslušajo samo to, kdaj se bo kdo zmotil.

V stand-upu ste uspešni, vendar vas nimajo za umetnika.

Kulturniki nas obravnavajo kot komercialo, češ da naše delo ni umetniško ustvarjanje. Prav, toda nekdo, ki napravi kipec, je že v osnovi pripoznan za umetnika, jaz pa ne, ne glede na to, čigav izdelek je kakovostnejši. To je še vedno malce socialističen pogled.

V kakšnem okolju se stand-uperji najbolje počutite?

Najprej mi pride na misel londonski Comedy Store. Prostor je pravšen za komedijo, ker ima nizek strop, da se smeh hitro odbije od njega. Kinodvorane so za nas neprimerne, ker so narejene tako, da vsrkajo zvok. Smeh tam kar zamre, mi, ki se z njim hranimo, pa potrebujemo njegov odmev. Potrebujemo odziv, in če ga ni, nas nastopi čisto izžamejo. Energija mora do poslušalcev in nazaj; tako funkcioniramo. Sčasoma pa postane to tudi zasvojljivo; komaj čakaš na nov nastop, da se ti dvigne adrenalin. Nastopiš, kot sem nedavno v Srbiji pred 1500 ljudmi, in vsi ti ploskajo, ko ugasnejo luči, pa ostaneš sam s sabo, in to moraš znati prenesti. Pravkar si bil še zvezda, vsi so se vrteli okrog tebe, zdaj pa si doma sam in ne znaš denimo vključiti pralnega stroja.

Se še smejite svojim vzornikom?

Sčasoma se čedalje manj smejiš. Dekle mi pogosto kaže posnetke, ki so njej nadvse zabavni, meni pa ne več. Mi je pa smešno, ko mi prinese napačno kartušo za tiskalnik. Tako kot je smeh na pogrebu neprimeren, a se vsi režijo, če se kaj nerodnega pripeti, tudi mene resne situacije spravljajo v smeh. Po drugi strani pa se še rad smejem dobrim šalam in komikom, če sem v sproščenem stanju otroka.

Kaj pa, ko se srečate s prijatelji komiki?

Najbolj se zabavamo nad lastnimi polomijadami. Ne pravimo si vicev, ampak bolj stvari, ki so šle narobe. Ko nekdo trpi, komiki pač umiramo od smeha. Moj naslednji šov bo temeljil prav na življenjskih padcih, ko te denimo zapusti ženska in patetično trpiš, in to je lahko zelo smešno, hkrati pa iskreno in pristno. Kewin Hart, ki je zvezdnik komedije, še vedno napravi gag iz svoje majhnosti, češ, »poglejte, kakšen as sem«, ter sede na stol in pokaže, kako mu noge visijo; kako naj bo torej odrasel, če pa ima še vedno tako kratke noge.