Tiskane izdaje
Videoanimacija Martina Krpana v režiji Janeza Burgerja se zdi odlična v vseh pogledih, razen v sami animaciji. Ta je pretirano simplificirana, toga, okorna in grobo karikirana, s preprosto fotografsko podlago izzveni kot nepretenciozen kolaž, vizualni element je v tem primeru zgolj ilustracija pripovedi, namesto da bi prevzel dominantno vlogo.
Predvsem je škoda, da režiser in člani animacijskega tima (Zavod Strup) niso dosledno izpeljali možnosti pristne in sinhronizirane interakcije med filmom in edinim živim protagonistom na odru, začetni nastavek se izkaže tudi za zadnjega.
Takšen koncept bi pač zahteval veliko več preciznega in usklajenega dela sodelujočih, vendar si tako ambicioznih standardov očitno niso zastavili, četudi bi si jih morali, gre namreč vsaj toliko za gledališki kot za animacijski projekt. Vladimir Vlaškalić sicer zelo dobro opravi svojo nalogo, vlogo pripovedovalca poskuša nadgraditi z vlogo akterja, vendar četudi njegovi gibi in grimase korespondirajo z dogajanjem na platnu, z njimi nimajo več organske povezave.
Zamujena priložnost za realizacijo multimedijskega projekta, ki to ne bi bil zgolj formalno in deklarativno, temveč bi posamezne medijskega komponente tvorile skladno celoto in ne da so – kot je zapisano tudi v spremnem besedilu – zgolj »avdiovizualno polnilo«.
Ne nazadnje je projekt namenjen otrokom in mladini, ki jih artistične aspiracije avtorjev ne zanimajo, pričakujejo pač sugestivno in domišljeno animacijo. Seveda ni nujno, da je ta realizirana v klasičnem ali celo diznijevsko perfekcionističnem slogu, vendarle pa bi pričakovali nekoliko več kot popreproščeno variacijo estetike cartoon network oziroma njegovega najbolj eksponiranega predstavnika Genndyja Tartakovskega.
Očitno je v slovenskem »umetniškem« značaju nepremagljiva težnja po karikaturi, celo groteski, vsako zgodbo ali mit je nujno postaviti v nekoliko parodičen kontekst, ki mit demitologizira, še preden ga sploh vzpostavi.
Da tokrat Martin Krpan ni izpadel kot travestija, so zaslužni predvsem igralci, ki so svoje glasove posodili za sinhronizacijo. Jernej Šugman je odličen Krpan, prav takšen, kot ga je opisal Stritar, torej »veder, živ, bister, gibčen, zdrav, dober in šaljiv«, enako prepričljivi so Vlado Novak, Davor Herga, Irena Varga, Bojan Maroševič, Ksenija Mišič, Nejc Ropret, Viktor Meglič, Matevž Biber, Ivica Knez in Mirjana Šajinović.
Levstikova pripovedka o slovenskem junaku z Vrha pri Sveti Trojici je seveda vedno aktualna, v tem trenutku morda še posebej, saj stavi na trdoživost, okretnost in iznajdljivost preprostega slovenskega človeka, ki bi lahko – če citiramo Slodnjaka – »ob tragiki slovenske zgodovine spomnil na narodovo moč in ga tako navdušil za novo življenje«. Interpretacij je seveda še veliko, Aleksander Zorn je, denimo, opozoril na Krpanovo alias slovensko karakterno potezo, ko se za razliko od večine drugih junakov v svoji preproščini ne čuti vrednega moža cesarjevi hčeri in se zadovolji zgolj z licenco za trgovanje.
Vendar se pretirano iskanje ozadij zdi podobno odveč kot prazno artistično poigravanje s formo, Krpan je in bi moral biti predvsem mitološki arhetipski lik, ki obenem komentira in zabava. V kakšen kontekst ga bo gledalec umestil, je stvar posameznika, naloga avtorjev je, da mu omogoči karseda široko polje asociacij. Ob omenjenih pomanjkljivostih animacije se to polje z novo interpretacijo Krpana ni bistveno odprlo in razširilo.
