Kosmata opica kapitalizma

V svojem režijskem opusu je Dragan Živadinov obdelal različne monumentalne motive: od mitologije slovenstva v Krstu pod Triglavom do problema gledališča v razmerju do oblasti v Elizabetinski trilogiji Vladimirja Stojsavljevića. Njegova nova predstava Projektator pa se prvič bolj neposredno spopade s problemom kapitalizma.

Predstava je nastala na podlagi motivov Kosmate opice ameriškega ekspresionističnega dramatika Eugena O'Neilla, ki so jo v novo tekstovno gmoto zgradili Lotos Vincenc Šparovec, ki tudi igra, Dragan Živadinov in Mojca Kumerdej, dramaturginja Projektatorja.

Nahajamo se na čezoceanki vodje megakorporacije Nazareth Steel, katere osnovna dejavnost je svetovna trgovina jekla. V predstavi mogotec nosi ime Oče (igra ga Lotos Šparovec), čeprav bi ga skladno z brechtovsko tradicijo lahko imenovali tudi Kapitalist.

Njegov protipol je delavec z oznako Masovni moški (odličen Primož Pirnat). Ta predstavlja delovno silo, ki omogoča uspeh Nazareth Steela. Je robusten, neizobražen orjak – kar je očitno v njegovem izrazito žargonskem govoru –, a obenem tudi glasnik zdravega razuma. Karl Marx bi rekel, da v predstavi počasi nastaja razredna zavest in na koncu dojame, da je izkoriščan: »Veš kva sem jest? Jest sem suženj! Suženj, ki premika čist vse, cel svet. Evo ti ga, sužnja. Svojga sužnja maš, svet.«

Če torej ena linija predstave sledi izkoriščanju v kapitalizmu, druga linija, izpeljana v razmerju med Očetom in njegovo hčerko z imenom Ona (Romana Šalehar), to resnico družbenih odnosov še dodatno niansira. Ona je namreč izobražena in do očetovega imperija zadržana. Oče je po drugi strani skrajno skeptičen do njene intelektualne potence. Eden ključnih gesel bogatina je: »Delovati, ne misliti!« Ali pa: »Sem visoka stolpnica, pa ne zato, ker premišljujem, temveč ker delujem!«

Bistvo tega drugega dramaturškega loka je najbrž to, da so uspehi kapitalizma, njegova izjemna produktivnost in sposobnost regeneracije mogoči le na podlagi utajitve mišljenja. Morda je glavni uspeh kapitalizma to, da mu je svoj ustroj (ki proizvaja tudi družbene krivice) uspelo prodati kot naravni red stvari, o katerem nima smisla razmišljati. Ko sta bogastvo in komercialni uspeh merilo uspeha posameznika in družbe, je treba razne One, ki mislijo in dvomijo, pač eliminirati. Iz perspektive kapitalizma in njegove reprodukcije je znanstveno, filozofsko in umetniško naprezanje odveč, le motnja v povsem dobro delujočem sistemu. Tu težko spregledamo tudi komentar na aktualno stanje duha pri nas.

V tem, da ravno Ona reprezentira um, ki podvomi o smiselnosti nenehnega delovanja, pa je jasno razvidna feministična drža predstave.

Predstave Živadinova so vselej tudi refleksija samega gledališča. Maruša Majer kot O ali Opica in Tina Vrbnjak kot Vrba, ki v predstavi pokažeta impresiven igralski razpon, občinstvo opominjata, da prisostvujejo predstavi.

To ni nepovezano s tem, da Živadinov v svojih predstavah vsebino odigranega in njeno formo jasno razmeji. Projektatorja je postavil v pisarni desetega nadstropja stolpnice SCT na Bavarskem dvoru, tako da se zdi, da miniaturni oder lebdi v zraku kot transparentna kapsula z živahno mestno vpadnico kot ozadjem in živo scenografijo. Njegov postgravitacijski slog – s kostumi/uniformami (Dunja Zupančič), scenografijo stojal in gred (navdihnjeno pri konstruktivistih in opremi astronavtov), digitalno konstrukcijo (Miha Turšič), koreografijo (Mateja Rebolj), ki nekaj dolguje biomehaniki Vsevoloda Majerholda, – je vselej tudi vaja v tem, kako na zemeljske reči odpreti drugo perspektivo. Tokrat so te zemeljske reči ekonomski ustroj, antiintelektualizem in tudi samo gledališče. Zato je občinstvo postavljeno nad oder in dogajanje spremlja od zgoraj. Zato igralci zasedajo tako rekoč ves volumen odrskega prostora: od skoraj akrobatskega dvigovanja k stropu do koreografije na tleh.

Projektator, ta gledališka kapsula druge perspektive, bo na ogled še nekajkrat, najprej v petek.