Križ Matjaža Briškega in hudič v človeški podobi

 Čeprav je avtor zanj že leta 2005 dobil Grumovo nagrado, bo praizvedbo doživel šele jutri na odru novogoriškega gledališča.

Objavljeno
12. marec 2014 17.11
Katja Željan, Nova Gorica
Katja Željan, Nova Gorica

Na križišču ceste, ki se razcepi na levo in desno, stoji križ. Luna ga osvetli šele, ko ga tesarska vajenca uspeta dokončno postaviti.

A ko zapustita prizorišče, da bi prinesla barvo za kip križanega, Kristus zamenja svoj položaj s triintridesetletnikom, ki pred njegovimi očmi zadavi ukazovalno mater in si nato sodi še sam.

Pesniško filozofsko igro Križ je Matjaž Briški prepredel s sledmi, ki so jih v drugi polovici preteklega stoletja pustili klasični dramski avtorji, kot sta Strniša in Beckett. Figuri tesarskih vajencev spomnita na karakteristični klovnovski par dramatike absurda; absurdno, ki ga avtor vpeljuje z vrsto (jezikovnih) prijemov, kakršna sta na primer besedne igre in ponavljanje, pa tudi značilno sooblikuje dramo, ki ob siceršnjem izhajanju iz današnjega stanja razvrednotenosti z odpiranjem nekaterih temeljnih vprašanj človeškega bivanja že hkrati preseže zgolj odzivnost na aktualni čas.

Kristus, ki ga v igri na večpomenskem naslovnem križu zamenja človek, naposled doživlja enako usodo kot nekoč. Za Križ je Matjaž Briški leta 2005 na Tednu slovenske drame prejel Grumovo nagrado, toda na praizvedbo dramskega teksta je bilo treba vseeno čakati skoraj desetletje; jutri bo v SNG Nova Gorica v režiji Sama M. Strelca doživel krstno uprizoritev.

»Križ je na nek način kontraverzen, saj se zajeda v samo bistvo slovenske realnosti. Seveda je tudi to eden izmed razlogov, zakaj je bilo treba čakati na krstno uprizoritev tako dolgo. Je pa to samo eden izmed možnih vidikov razlag besedila, prav tako je lahko kritičen do vsake post moderne liberalne družbe.

Vsak umetniški vodja posameznih slovenskih gledališč pa ima legitimno pravico, da se odloča po svoji lastni vesti. S tega vidika mislim, da je ima teater v Novi Gorici in njegovo vodstvo pogum, da se je odločilo zanj. Če ga javnost zaradi tega pribila na križ, je to samo potrditev njene infantilnosti,« razmišlja Briški. Hkrati priznava, da tako dolgo čakanje na krstno uprizoritev (nagrajenega) dramskega teksta zagotovo ni praksa slovenskih gledališč.

»Osrednji razlog je bil v prvi vrsti ideološke narave, razen da so poleg tega besedilu očitali tudi neuprizorljivost, kar pa bo režija pod vodstvom Sama M. Strelca ovrgla,« meni dramatik.

Pa je slovenska stvarnost danes še bolj groteskna, če že na absurdna kot takrat, ko je tekst nastal? »Slovenska stvarnost je, kakršna je... Pred desetletjem je bila ravno tako žalostna, le da so se zadeve prikrivale. Po izbruhu krize pa se je razkrila prava narava te družbe. Zasnova teksta se v osnovi ni spremenila kaj dosti, seveda si je režiser privoščil nekaj svojih posegov, kar je tudi prav.

Predstavo si bom ogledal šele na premieri, ker nisem hotel posegati v delo ekipe, obiskal sem zgolj prvo vajo, pa še to bolj zaradi tega, da se spoznamo. Sva pa se z režiserjem dobila in pogovarjala o drami že prej, tako da približno vem, kaj je imel v mislih. S tega vidika se zelo veselim ogleda predstave,« pravi Briški, ki v Križu obračuna z desakralizacijo lažnih prerokov, vendar njegov pasijon ne vodi k velikonočni nedelji, temveč ostaja zgolj veliki petek ...

»Križ res ni Škofjeloški pasijon, kjer je Bog prisoten, temveč je tu prisotno njegovo nasprotje; hudič v človeški podobi. Pogoj za veličastje je katarza. Dokler se slovenska družba ne bo zazrla globoko vase in uvidela, da so razlogi, zaradi katerih smo, kjer smo, predvsem v nas samih, toliko časa bomo čakali na prihod Godota. In z njegovim prihodom tudi na odrešitev,« opozarja.

Briški je po Križu napisal še Komiko zla, ki je po njegovih besedah logično nadaljevanje, a zaenkrat uprizoritve še ni dočakala. Sledil ji je Splav ali ladja norcev, ki je parafraza slovenskega stanja duha. »Zadnji čas sem pisal za najmlajše in ravnokar iščem založnika za 'naslednika' kultnih Picka in Packa, njunih alter egov Lukca in Kljukca.

Hkrati delamo še animacijo (stop motion) Križa, pri kateri sodelujeta režiserka Larisa Kotnik in lutkar Tomaž Kumer. Za razliko od gledališke uprizoritve animacija zahteva veliko več časa. Vsekakor se lotim še kakšnega pisanja 'dram za odrasle', čakam pa seveda na pravi navdih ...« napoveduje.