Kultura 2014 osebno: Hoditi nad nepomembnimi rečmi

Letos je upad produkcije v vseh umetnostnih zvrsteh in žanrih še občutno večji.

Objavljeno
24. december 2014 16.01
Peter Rak, Maribor
Peter Rak, Maribor

Če je bilo v preteklih letih v Mariboru in celotni severovzhodni Sloveniji relativno težko izbrati kulturni dogodek, ki je izstopal po kakovosti, ker je bilo prireditev, predstav in koncertov preveč, je ob koncu letošnjega leta težava drugačna.

Leta 2012, torej v obdobju izvajanja Evropske prestolnice kulture, je bilo dogajanje podobno kakšni evropski metropoli, leto kasneje se je izbor skrčil, letos pa je upad produkcije v vseh umetnostnih zvrsteh in žanrih še občutno večji.

Kljub temu je bilo nekaj presežkov, ki so bili bodisi formalno bodisi vsebinsko na nivoju, primerljivem z mednarodnimi standardi, ali pa, saj gre ne nazadnje za umetnost in kulturo, enako vznemirljivi po estetski in emotivni plati.

Kar zadeva gledališče, lahko začnem kar pri koncu, torej pri nedavni premieri drame Pohujšanje v dolini šentflorjanski, izjemni tako zaradi domiselne priredbe in režije Janusza Kice kot zaradi fascinantne vloge Benjamina Krnetića kot Petra. Sicer povsem drugačna, vendar prav tako vrhunska je bila predstava Naše mesto v celjskem gledališču v režiji Matjaža Zupančiča.

Kar zadeva likovno oziroma vizualno umetnost,­ bi izpostavil relativno majhno, skoraj spregledano razstavo Jerneja Forbicija v mariborski galeriji Epeka Zaspi zdaj v ognju, ki je sijajen dokaz, da se da v – recimo temu – neomodernizmu še vedno ustvarjati vrhunska dela zgolj s platnom in čopičem.

Forbici ni nič manj pomemben, ker dokazuje, da lahko en sam človek premika tako rekoč gore, saj je najbolj zaslužen, da je Ptuj s projektom ArtStays v poletnih mesecih z minimalnim vložkom eno najbolj impulzivnih slovenskih likovnih središč.

Prav tako ali še bolj vznemirljivo je bilo pripraviti intervjuje z nekaterimi umetniki. Letos bi izpostavil dva, slovenskega basbaritonista Marcosa Finka, vrhunskega interpreta in uglajenega svetovljana, na kakršne pri nas naletiš le redko, ter litovsko-ameriškega pesnika Tomasa Venclovo, ki dokazuje, da je mogoče tudi pri osemdesetih letih hoditi skozi življenje radoveden in navdušen nad na videz nepomembnimi rečmi.