Kulturaža Klovnbuf!: čas je (še vedno) iz sklepa spahnjen

Hamlet in Kralj Lear v večletnem projektu Zavoda Bufeto.
Objavljeno
08. junij 2012 15.51
Slavko Pezdir, kultura
Slavko Pezdir, kultura

V okviru 5. mednarodnega gledališko-klovnovskega festivala Klovnbuf! smo si v SMG lahko ogledali letošnji različici »uprizoritve v nastajanju« Ultimativna tragedija. Gre za mednarodni raziskovalni projekt Zavoda Bufeto, ki ga od leta 2010 s povabljenimi gosti razvija režiser Ravil Sultanov.

V skladu z letošnjim festivalskim geslom Od dvornega norca do filozofa …? in sodelujočimi umetniki so zastavili tokratni vsebinski okvir klovnovskega kabareta Ultimativna tragedija (Shakespeare) ter vanj učinkovito prepletli prepoznavne motive in zaplete iz elizabetinčevih najpogosteje izvajanih tragedij: Hamleta in Kralja Leara.

Poldrugo uro duhovito domišljenega ter strogo odmerjenega klovnovskega in pantomimskega oživljanja Shakespearovih najbolj znanih protagonistov ter njihovih zunanjih in notranjih konfliktov sta pred zaveso uvedla Ofelija iz Hamleta (Ana Cimperman) v beli poročni obleki in s klovnovskim rdečim nosom na nožnem palcu ter Norec iz Kralja Leara (Sergej Ivanov) s steklenim okroglim akvarijem v naročju (prispodobo ribnika, v katerem bo nazadnje končala Ofelija. V prizoru svoje utopitve namreč pozneje nastopi z glavo v njem ter z rdečim klovnovskim noskom na njegovem obodu).

V treh raznobarvnih klovnesah s plastičnimi lijaki na glavah smo prepoznali Learove hčere Regan (Adriana Josipovič), Goneril (Ana Bezlova) in Kordelijo (Tina Janežič) šele tedaj, ko je Norec napovedal protokolarno mogočen vstop oblastniško in starčevsko samovšečnega Kralja Leara (Sergej Davidov). Znamenito delitev kraljestva opravi oblastniški starec kar s trganjem zemljevida v papirnatem svitku, na katerem so zarisane meje posesti. In ker najmlajša Kordelija očeta nehote dobesedno stušira z vodo iz pokrivala, ostane brez svojega deleža in mora v pregnanstvo.

Kraljestvo (prizorišče) pa je poslej z rdeče-belim lepilnim trakom drastično razdeljeno med dve vse bolj kruti in polaščevalski starejši hčerki, ki se tudi med seboj sovražita kot pes in mačka ter med katerima je osiroteli ter kraljevskega in človeškega dostojanstva vse bolj oropani Lear nazadnje ujet v tesno in kletko životarjenja. In kakor je Lear med dvema polaščevalskim »gospodinjama« ponižan do klavrne živalskosti, tako je tudi kraljevič Hamlet (Aleksej Mironov) med zločinskima kraljem in kraljico ter vsiljivo pojavnostjo očetovega duha obsojen na strah, grozo in popolno omrtvičenost blazneža, ki jo najbolje izrazi v večkrat z muko začetem ter z dvema prstoma nakazanem (»two« v pomenu »To be  …«), a nikoli dorečenem monologu Biti ali … ter nemem umiku s prizorišča.

Kordelija nazadnje »odreši« ponižanega in zavrženega očeta Leara z zloslutnim »terorističnim« ovojem tulcev eksploziva okoli pasu, iz katerih pa klovni prvinsko otroško in ludistično začnejo iz milnice razpihovati očarljive in minljive mehurčke ter isto otroško radost omogočijo z razdelitvijo posodic nazadnje tudi gledalcem v avditoriju.

Strogo stilizirana in nadzirana burleskna ter mestoma do absurdnosti izostrena groteskna izraznost smešno-žalostnih klovnov nikakor ni v neskladju s Shakespearovim demokratičnim dramskim izročilom, ki mu nič človeškega ni bilo tuje in ki je tudi v najbolj tragičnem vselej zaznal sledi komičnega – in narobe.

V obeh Shakespearovih tragedijah, ki po Kottu kot gobi vpijata notranji svet interpretov ter čas in prostor vsakokratnih uprizoriteljev, so mednarodno priznani umetniki našli in oživili polno aktualnih asociacij pri oživljanju vsečasne človeške tragikomedije. Ta je po eni strani zakoreninjena v družinskih ter rodovnih razmerjih, po drugi pa vklenjena v trdne okove prevladujočih družbenih in civilizacijskih razmerij. Kot je videti, v zadušljivih in brezizhodnih zunanjih okoliščinah naravnost blažilno in sproščujoče učinkujejo otroško prvinska in neukročena prostodušnost, bistroumnost, drznost, duhovitost in domišljija klovnov.