Kvalitetno komedijo je težje napisati kot dramo

Komedija ni samo refleksija sodobnega političnega in družbenega trenutka, od njenega nastanka jo zanimajo tudi medosebni odnosi, ljubezenski trikotniki, človeške pomanjkljivosti, napake in zagate, vse te teme pa so bile na celjskih Dnevih komedije dobro zastopane, pravi Tatjana Doma, selektorica letošnjega festivala. Zaključil se je v soboto s podelitvijo tradicionalnih nagrad.

Tudi letos je na repertoarju ena sama izvirna slovenska komedija, Vojnovićev Tak si?

Kar se meni osebno ne zdi tako malo. Glede na število slovenskih dramatikov, ki kontinuirano pišejo komedije in so redno uprizarjani na odrih različnih slovenskih gledališč, je vsako leto ena slovenska komedijska noviteta na festivalu čisto soliden izkupiček. Vojnović se je tokrat prvič lotil drame oziroma komedije in v prihodnosti bomo videli, če je bilo to zadnjič.

Se je bienalno podeljevanje nagrade za izvirno komedijo izkazalo za pozitivno, se je torej nabor tekstov kvalitativno izčistil? Pred dvema letoma nagrade niste podelili, letos je prispelo malo besedil.

Ob zaključku natečaja za žlahtno komedijsko pero smo prejeli šest besedil, enega smo izločili zaradi neupoštevanja formalnih pogojev. V dveh letih je to res malo, vendar je težko pričakovati, da bomo na natečaj prejeli veliko kvalitetnih komedijskih predlog, če avtorjev, ki se resno ukvarjajo s pisanjem komedij, praktično ni. Dejstvo, da na natečaj za nagrado Slavka Gruma za najboljšo slovensko dramo prispe več besedil, priča verjetno o tem, da je kvalitetno komedijo težje napisati. Se pa natečaja razlikujeta v pogojih sodelovanja, saj lahko na natečaj za žlahtno pero avtorji pošljejo besedilo samo enkrat, popravljenih ali spremenjenih različic istega besedila ne morejo več poslati. Letos sta po kakovosti izstopali dve komediji, soglasno smo se odločili, da nagrado podelimo komediji Vorkšop na Moljera, za katero se je izkazalo, da jo je napisal Matjaž Zupančič, medtem ko je avtor druge Vinko Möderndorfer. To sta praktično edina slovenska dramatika, ki kontinuirano pišeta in sta redno uprizarjana na naših odrih, sploh če ostajamo v polju komedije, ostali avtorji komedij na natečaju niso bili znani slovenski dramski pisci. Čeprav si vsi želimo, da bi bilo kvalitetnih slovenskih komedij več, je situacija takšna, kot pač je.

Tako kot pri komercialnih gledališčih, ki so pred desetletjem cvetela, je čutiti upad produkcije tudi pri stand up komedijah. Kakšen je bil odziv na stand up delavnici?

Mislim, da upada standup produkcije ni čutiti, v Ljubljani naj bi se odpiral stand up klub. Ravno zato smo se odločili, da Celjanom ponudimo možnost, da se pobliže spoznajo s tem žanrom kot izvajalci. K sodelovanju smo povabili enega od pionirjev slovenskega gibanja stand up komedij Andreja Težaka Teškyja. Število prijav smo omejili na dvanajst zaradi kvalitete izvedbe delavnic, vendar se jih je prijavilo le šest. Priznam, da smo bili nekoliko razočarani nad odzivom. Kje tiči razlog, ne vem, morda v nezainteresiranosti ljudi, morda v finančni situaciji, čeprav je bila cena delavnic v Celju zelo ugodna, več kot polovico nižja kot na primer v Ljubljani.

Letošnji repertoar kaže na ponovno prevlado anglosaksonske dramatike, ki jo – predvsem kar se tiče ameriške produkcije – pogosto označuje rutina, konfekcionizem in tako imenovane avtomatske reakcije, ko se ljudje smejejo, ker je to primerno in ne, ker bi se jim zdelo kaj zares smešno.

Zdi se, da vam »anglosaksonska« dramatika ni všeč, sicer pa je izbor komedijskih predlog stvar umetniških vodij gledališč in ne selektorja festivala. Dejstvo je, da je angleške in ameriške dramatike zelo veliko in da je – ne vem, če je to posledica kvantitete – tudi na področju komedije zelo kvalitetna. Mislim, da so na naših odrih dobro zastopana tudi besedila nemškega govornega območja in drugih evropskih in balkanskih držav. To je okolje, ki nam je dovolj blizu po miselnem ustroju, veliko bližje kot pa teksti azijskih ali latinskoameriških avtorjev, čeprav na naše odre prihajajo tudi ti. Sicer pa je izmed štiriindvajsetih prijavljenih komedij na letošnji festival le sedem nastalo po »anglosaksonskih« predlogah, od teh, ki smo jih videli, pa je takšnih polovica, torej je izbor kar se tega tiče uravnotežen. Če prištejem zraven še zaključno predstavo Po mojem Slovenci je to že večina, torej vaša trditev, da gre za prevlado »anglosaksonske« dramatike v primeru zadnjih dveh festivalov, ne drži.

Smeh postaja pozabljena kategorija, pojavljajo se različni skupinski treningi smeha in tovrstne joga terapije – je to znamenje za alarm, da tradicionalne zvrsti, kamor sodi tudi gledališče, ne opravljajo svojega poslanstva?

Komično ni enako smešnemu. Stvari so lahko v realnem življenju smešne, v komediji oziroma na odru pa ne funkcionirajo tako. Kot vemo cilj komedije ni samo zabava, sprostitev in smeh, komedija lahko pri gledalcih sprošča tudi druga čustva, kot so usmiljenje, sočutje in pomilovanje. Poznamo komedije, kjer se zelo malo smejemo. Mislim, da niti poslanstvo gledališča niti komedije nikoli ni bilo zgolj sproščanje smeha in zabava. Poslanstvo gledališča je za vsakega nekaj drugega, poleg tega se v različnih obdobjih spreminja in na novo definira.Treningi smeha in joga terapije, ki jih omenjate, nimajo nobene zveze z gledališčem in njegovim poslanstvom ali njegovo kvaliteto.

Seveda ne, vendar gre za vprašanje percepcije sveta in humorne distance kot življenjske drže. Znana je anekdotična primerjava med Berlinčani in Dunajčani v kriznih časih – prvi pravijo da je stanje težko, vendar ni brezupno, drugi pa da je položaj brezupen, vendar ni težak. Slovenci bi verjetno dejali, da je položaj težak in brezupen?

Meni osebno je ljubši napol poln kozarec kot napol prazen, je pa to stvar osebne odločitve, osebnega pogleda na svet. Slovenci bi verjetno res rekli, da je položaj težek in brezupen, tudi v bolj svetlih časih smo bili črnogled narod. Nisem pa strokovnjakinja klinične psihologije ali psihoterapevtka, da bi lahko postavila diagnozo duševnega stanja slovenskega naroda.

Nasmeh ima različne pomene, lahko je tudi izraz negotovosti, občutka sramu ali zadrege. Postajamo podobni Japoncem, ki z nasmehom pogosto izražajo tudi zmedenost in jezo?

Mislim, da ne.