Tiskane izdaje
Labodje jezero je nedvomno eden najbolj priljubljenih in najpogosteje izvajanih baletov, Slovenci pa pri tem nismo prav nič prikrajšani, saj smo pri nas videli že ničkoliko uprizoritev. Še več, v letošnji sezoni bomo videli kar dva, po današnji mariborski premieri bodo čez en mesec to delo Čajkovskega na oder postavili še v ljubljanski operno baletni hiši.
Nenavadno, nekoliko več koordinacije in sodelovanja pri pripravi programa bi bilo vsekakor umestno, pa četudi gre menda za dva konceptualno različna projekta. Kakor koli že, v SNG Maribor – to je že tretja postavitev Labodjega jezera v zadnjih dveh desetletjih – so se odločili za »klasično« postavitev, originalno koreografijo Mariusa Petipaja in Leva Ivanovova bo Valerij Kovtun le adaptiral, za dirigentskim pultom pa bo Tara Simončič, ameriška dirigentka slovenskega rodu.
Beli balet
Kot opozarja Benjamin Virc, je Labodje jezero za marsikoga postal sinonim za beli balet, vstopamo v svet arhetipov, ki si ga delimo tako na ravni imaginarija, razmišljanja in diskurza o plesu, glasbi in navsezadnje o umetnosti nasploh. Balet, ki ga je Peter Iljič Čajkovski ustvaril med letoma 1875 in 1876, sproža vprašanja, kakšno je bistvo baleta in predvsem kako se je razvil in izoblikoval ruski balet, ki je še danes svojevrstni pojem vrhunske plesne institucije in neke skorajda pravljično oddaljene tradicije.
Nekoliko manj pravljična je bila praizvedba tega dela leta 1877 v moskovskem Velikem gledališču (Bolšoj teatru) pod taktirko Stepana Rjabova, saj so bili odzivi bodisi kritikov odklonilni ali ravnodušni. Vzrok je bil v neustrezni koreografiji češkega baletnega mojstra Vaclava Reisingerja, ki je svoje delo branil celo s tako z lase privlečinimi izgovori, da na glasbo Čajkovskega ni mogoče plesati in da zato ni mogel ustvariti nobene primerne koreografije.
Po skoraj dvajsetih letih in že po smrti skladatelja sta koreografa Lev Ivanov in Marius Petipa balet predelala in ga spremenila v mojstrovino, kakršno poznamo v bolj ali manj nespremenjeni obliki še danes. Kot pravi Virc, je ključno vlogo preporodu predstave odigral predvsem Lev Ivanov, saj je bil njegov izrazito ruski, torej introspektivno melanholični pogled na balet v nasprotju z dvorno razplasteno Petipajevo arhitektoniko in ostrino plesne virtuoznosti in je tako predstavljal nov in pravzaprav prvi pravi ruski koreografski up, ki je kot samouk izšel iz poustvarjalne prakse carskih gledališč.
Četudi Ivanov ni imel formalne glasbene izobrazbe, ga je odlikoval izreden glasbeni spomin, ki mu je omogočil reproduciranje celotnih skladb po posluhu, bil pa je tudi nadvse muzikalen in vešč tako plesne kot glasbene improvizacije.
Čeprav je Ivanov koreografiral celotno drugo dejanje, bistveno pa je prispeval k četrtemu dejanju in kot Petipajev asistent sodeloval tudi pri posameznih odlomkih drugih dejanj, je bilo njegovo ime skoraj pozabljeno, šele v dvajsetem stoletju so ponovno odkrili njegovo vlogo pri oblikovanju koreografije in mu priznali naziv soustvarjalca prenovljene verzije Labodjega jezera, kakršno je na številnih gostovanjih Baleta Carskega gledališča iz Sankt Peterburga – poznejšega Baleta Kirov in današnjega Baleta Marijinskega gledališča – spoznaval zahodni svet.
Februarja 1894, le tri mesece po smrti Čajkovskega, ki je za Labodje jezero prejel le skromen honorar v višini 800 rubljev, so v Sankt Petersburgu priredili koncert v skladateljev spomin, na katerem so prvič prikazali drugo dejanje Labodjega jezera z novo koreografijo Ivanova. Predstava je požela velik uspeh, Ivanov naj bi tako prodrl v samo bistvo glasbe Čajkovskega, pri tem pa je izhajal iz natančne koreografske reartikulacije simfonične glasbe in povzdignil vlogo baletnega ansambla v aktivnejšega sooblikovalca baletne »drame«.
Pravljična pripoved ...
V naslednjih desetletjih je bilo Labodje jezero uprozorjeno na večini svetovnih baletnih odrov (v Sloveniji prvič v Ljubljani leta 1921) in se uvrstilo v tako imenovani železni repertoar, uprizoritve so bile karseda različne, prav tako so se spreminjali zaključki, ki so bili enkrat romantični drugič spet tragični. Leta 1950 je Konstantin Sergejev v v skladu s sovjetsko doktrino optimizma pripravil priredbo, po kateri Odette in Siegfred po vseh preizkušnjah »živita srečno do konca svojih dni«, pred natanko desetletjem so v American Ballet Theatre, pripravili verzijo, po kateri Odette za vedno ostane labod, posledično pa se tako ona kot Siegfred odločita za samomor...
Nekateri koreografi so storili še korak dlje in zamajali tradicionalno rigidnost vlog obeh spolov znotraj baletne konvencije. Koreograf Matthew Bourne je svojo različico Labodjega jezera iz leta 1995 za londonsko gledališče Saddler's Wells (delček koreografije je bil prikazan tudi v epilogu britanskega plesnega filma Billy Elliot) zastavil skorajda v celoti z moško zasedbo – tudi ženske vloge labodk so plesali moški, kar v svojem satirično-komičnem impulzu dosledno počne tudi izključno moški Balet Trockadero iz Monte Carla.
Labodje jezero je doživelo transkribcije in bolj ali manj originalne interpretacije tudi v drugih medijih, med drugim v filmih (med bolj znanimi je Črni labod), animiranih filmih, sodobnih plesnih projektih (švedski plesalec in koreograf Fredrik Rydman je produciral projekt z naslovom Swan Lake Reloaded, kjer so labodi heroinski odvisniki in prostitutke, Rothbart je njihov zvodnik, glasba Čajkovskega pa je izvedena v hip-hop in tehno verziji), cirkuških predstavah in celo v računalniških igrah.
Pravljična pripoved o princesi Odette, ki se zaradi uroka zlobnega čarovnika Rothbarta spremeni v prelepega laboda, za katero naj bi Čajkovski navdih v tragični usodi bavarskega kralja Ludwiga II, katerega zaščitni znak naj bi bil prav beli labod, njegova sanjaška narava in senzibilnost pa sta zajeti tudi v značaju mladega in nestanovitnega princa Siegfrieda, bo imel v mariborski uprizoritvi spet srečen konec.
Vlogi Odette in Odile bo tokrat odplesala baletna solistka SNG Maribor Tetiana Svetlična, princ Siegfried pa bo znova, tako kot pred desetletjem, Anton Bogov. Po besedah asistentke koreografa Alenke Ribič, ki je plesala glavno vlogo v prejšnjih dveh mariborskih produkcijah, gre za izredno zahtevni vlogi, saj sta si beli in črni labod karakterno zelo različna, prvi je nežen, ljubeč in predan, drugi poosebljena zloba. Scenografija in kostumografija sta delo Marije Levicke, dirigentka pa, kot rečeno, Tara Simončič.
Doslej je vodila že vrsto ameriških orkestrskih zasedb, ker ima veliko afiniteto do plesa je sodelovala z newyorško Rioult Dance Company, z družbo Ballet West iz ameriške zvezne države Utah, kjer je dirigirala produkcijo Posvetitve pomladi Stravinskega, z newyorško družbo American Ballet Theatre je pred dvema letoma gostovala na turneji v Hongkongu, lani pa je prvič nastopila v SNG Maribor na enem od simfoničnih koncertov.
