Lenča Ferenčak 1941–2015

Nekrolog.

pet, 15.01.2016, 10:00

In tako smo se zbrali, da bi začeli slovesnost – Lenče pa ni. Lenča že spet zamuja! Danes, dragi žalovalci, za zmeraj. Čisto v njenem stilu, ali ne, da se gre sesut za božič in da ima premiero brez reprize za Silvestra! Saj vsi vemo, da je bila zmeraj nekaj posebnega. Nekakšen kolibri med množico vrabcev, kosov in golobov. Pisana eksotična ptica v veliki sivini.

V Ljubljano je priletela iz Ruš in Maribora, se na igralski akademiji z veliko vztrajnostjo osvobodila vseh sledov akcenta, obenem pa kdo ve od kod dobila še velik talent za oblačenje. Iz nič je znala ustvariti zanimive, posebne kose oblačil, ki so v brezbarvnem siromaštvu iz nje naredila čedno, na daleč opazno mlado žensko.

Zmeraj malo androgino napol balerino. Ki je zlahka igrala gospodično Julijo, Shakespearovo ali Strindbergovo, pa seveda drevesno vilo v Driadi, nato pa, že v srednjih letih, celo fantiča Eyolfa … Bila pa je tudi dovolj izobražena in načitana, da je v neodrskem življenju zlahka igrala vloge enakovrednih debaterjev med literati, med glasbeniki in med plesalci.

Vse življenje je z eno plastjo sebe tudi pisala – pesmi, priredbe literarnih tekstov v odrska besedila, priredbe pisem in biografij v glasbene predstave, radijske igre. Z njimi je poiskala izraz za tiste priložnosti, ki jih sicer ni dobila, in si jih je morala sama iznajti in ustvariti. Ne samo zase, tudi za Acija Bertonclja, ki je veliko nastopal in posnel, a marsikaj tudi za to, ker je ona zavihala rokave. Brala je biografije, pisma, raziskave in nato h glasbenemu delu dodala besedna dopolnila. Pisala je tudi jezna, protestna pisma politikom in raznežena pisma raznim ustvarjalcem, ki jih je občudovala … V dveh, treh jezikih.

Neverjetna volja in korajža sta tičali v tej drobni, žilavi, kritični punci. Zmeraj se je znala pretihotapiti v razprodano dvorano, če ji je bilo veliko do prestave, potrkati na garderobo slavnih igralcev in režiserjev, vzbuditi pozornost dirigentov, plastičnih kirurgov in kiparjev … Moram biti odkrita, dobro se je znašla tudi med obiralci grozdja v Provansi ali natakaricami v Parizu. Njeno znanje jezikov, ves savoir faire je bilo pridobljeno s trdim delom.

Njena zadnja vloga, kako neki bi to lahko pozabila, je bila vloga stare gospe v filmu o taksistu, Dva/ena. Ta gospa si zgodaj zjutraj naroči taksi, da bi jo odpeljal z doma. Izkaže se, da je na smrt bolna in da odhaja na zadnjo postajo. Pred tem pa si želi videti še nekaj ključnih točk mesta in svojega življenja. Tako se potem s taksistom vozita po Ljubljani, ona se poslavlja od znanih krajev, od vseh mogočih senc, ki so jih na stavbah in ulicah pustili njeni doživljaji. On pa, ki je pred tem vso noč vozil bolj ali manj plehke, zoprne ljudi, z vsake postaje odnese košček modrosti in navsezadnje tudi pošteno dozo optimizma. Ko pripelje pred hospic nad Gruberjevim kanalom in odloži staro gospo, je prenovljen človek. – Verjetno smo imeli mnogi cmok v grlu in solze na robu vek, ko smo ju gledali.

Njena nefilmska zadnja vloga pa je protestniška in ima nekaj satirično-komičnih elementov. Lenča je bila zvesta vztrajnica, ena tistih, ki so se po aretaciji Janeza Janše poleti 2014 vsak četrtek popoldne zbrali pred sodiščem. Nekega dne, ko so obhod okoli sodišča nadgradili še z živo verigo, držeč se za roke, je neka uslužbenka zahtevala, da razklenejo roke in jo spustijo noter.

Lenča je zajezikala, da ima gotovo upogljiv hrbet in naj se kar skloni. Gospa je bila ostra. Tedaj je Lenča pokazala dežnik in zagrozila, da lahko tudi zamahne z njim ... Iz tega je potem nastal hud škandal, tako značilen za to deželo, kjer so ljudje presrečni, če lahko iz vsake muhe naredijo ideološko-političnega slona. Oglasili so se komentatorji, zgroženi nad temi novimi pojavi nasilja. Protesti, no ja, prav, legitimna pravica, so rekli skozi stisnjene zobe, ampak takšna agresivnost, to je fašistoidno.

Res, nekateri so izjavljali, da jih je resno strah živeti v tej državi, kjer drhal poskuša nasilno obračunati z ubogimi sodniki. In sprožilna oseba tega incidenta je bila Lenča, jezljiva in jezikava oseba, težka svojih štirideset kil, saj je jedla kot ptič, vedno opremljena z marelo, ker je imela težave z vrtoglavico, marela pa ji je bila elegantno nadomestilo za palico.

Vem, da se marsikomu zdi neprimerno, da o tem govorim na žalni slovesnosti, a z Lenčo sem se zmenila, da bom napisala to štorijo, se pravi, dobila sem njeno dovoljenje. S tem, da nama je bilo brez besed jasno, da bom tiho o letih in starih gospeh … (Podatke o tem je skrivala, a čez pol leta bodo njeni sošolci na Klasični gimnaziji slavili 60. obletnico mature.) Zato pa sem obljubila odkrito besedo o našem javnem življenju, kjer akterje zanima vse drugo, le čisto preprosti, stvarni fakti ne.

Ko bi znala, bi o Lenči spesnila šanson. Zlahka si predstavljam, kako zelo bi ji pristajala vloga junakinje v takšni pesmi, ob spremljavi kakšne Juliette Greco, Barbare ali pa Jeanne Maureau v filmu Jules in Jim. V francoskem šansonu bi se dalo mirno spraviti skupaj veselja in žalosti, samoto in razočaranja, samomor in travarico, skrivnosti šminkanja in strast do knjig, Ravela in Mahlerja, psovke in latinske citate, naklonjenost do izgubljenih mačk in malo izgubljenih možakov, ki se včasih tudi samo delajo, da so malo izgubljeni … Lenča je bila gledališka in filmska igralka. Ampak ob neznatnem obratu usode bi lahko bila tudi modna kreatorka, pesnica, prevajalka, zeliščarka, cvetličarka …

Mene je prav v vseh teh disciplinah česa naučila. Ostala mi je dolžna nekaj knjig – ampak, prosim lepo, tudi jaz sem jih njej. Ko sva se menili za srečanje ob kozarcu rdečega vina, da nazdraviva sebi in novemu letu, sem jo vprašala, ali bi hotela novega Djilasa, članke in Anatomijo neke morale … Ne, je bila ostra; v njenih očeh se s povojnimi članki ni opral za vse tiste grozote, ki jih je zagrešil med vojno … Se ne spomniš, zakaj Krleža ni šel v partizane?! Ti mi rajši kar tista Ženska taborišča prinesi, ki si mi jih že ne vem kdaj obljubila … To v spomin na staro mamo, ki je bila v Ravensbrucku, in na tete, ki so jih zaprli po vojni.

Imela je tako zelo zelene roke, kot nobena meni znana oseba, in zelo strupeno mnenje o vseh, ki se z zelenjem ukvarjajo v našem mestu. Trpela je ob vsakem grmu, ki so ga spulili, da bi tja naselili rožice – v grmovju namreč gnezdijo ptiči, med mačehami ne morejo. Trpela je za vsakim drevesom, ki so ga požagali v Tivoliju, na Rožniku in kjerkoli drugod v Ljubljani. »Že spet so pobrili vso ulico!« je bentila in psovala. Z njo smo izgubili tudi eno zadnjih prič, ki je poznala vsa stara rožniška drevesa, ki so bila pri srcu Nablocki, Šaričevi ali Gregorju Strniši.

Alenka Puhar, govor na slovesu 31. decembra 2015 na pokopališču in 7. januarja 2016 v SNG Drama

Prijavi sovražni govor