Tiskane izdaje
Solo ples ne obstaja, plesalec pleše s tlemi, in ko se pojavi še en plesalec, nastane kvartet – vsak od njiju pleše drug z drugim in oba skupaj plešeta s tlemi in prostorom«, je ena od opredelitev gibalne metode kontaktna improvizacija, ki jo je pred štiridesetimi leti utemeljil ameriški plesalec Steve Paxton.
Pred dnevi je Paxton v ljubljanskih Španskih borcih predaval o kontaktni improvizaciji, po modernistični cunnigham tehniki najvplivnejši plesni metodi, ki je danes razširjena po vsem svetu.
Minuli vikend pa je njegov učenec in ustvarjalni sopotnik Jurij Konjar pod Paxtonovim vodstvom uprizoril rekonstrukcijo predstave Bound (Vez), ki jo je danes 74-letni Paxton premierno odplesal leta 1982 v rimskem gledališču Spazio Zero.
Temelji postmodernega plesa
Steve Paxton, po rodu iz Feniksa v Arizoni, je v otroštvu treniral gimnastiko, kasneje modernistične plesne tehnike pri Merceu Cunnighamu ter José Limonu in nato leta 1962 kot soustanovitelj newyorškega Judson Church Theater vse dotedanje plesne tehnike zavrgel.
V Judson Church Theatre je s kolegicami in kolegi vzpostavil konceptualne in gibalne temelje postmodernega plesa, desetletje kasneje pa je med delom s skupino Grand Union razvil kontaktno improvizacijo – improvizirano plesno formo, ki temelji na zavedanju fizične prezence, na pozornosti do sebe, drugih in prostora ter na telesnem kontaktu in odzivnosti. Paxtonovo izhodišče je raziskava človeškega telesa in vsakdanjega gibanja pešcev in tekačev ter soodzivnost med telesnostjo in duhom.
Duh, ki išče gib
Med ducat udeleženci poletnega seminarja, ki ga je Paxton z dolgoletno sodelavko Liso Nelson leta 1978 vodil v francoskem Ste Baum, je bil plesalec, koreograf in režiser Mark Tompkins, ki je nato kontaktno improvizacijo razširil po Evropi, med drugim v Slovenijo, kjer je v začetku 90. let 20. stoletja vodil seminarje, precej slovenskih plesalcev pa mu je vsaj občasno sledilo na delavnice širom Evrope.
»Steve (Joda) Paxton je eden tistih umetnikov, ki so vstopili v šolske učbenike že na sredini svoje kariere in med katerimi so nekateri aktivni še danes. Na začetku 90. letih sem se o njem učila na plesni akademiji, danes o njem sama poučujem dijake, ki smo jih tudi spodbudili k ogledu predstave in poslušanju njegovih predavanj v Španskih borcih«, pravi Petra Pikalo, profesorica za sodobni ples na umetniški gimnaziji.
Paxton je eno najznamenitejših predstav iz svojega opusa, Goldbergove variacije uprizoril kot duet za plesalca in istoimensko Bachovo delo v izvedbi pianista Glena Goulda. Prav ta predstava je plesalca Jurija Konjarja, ki je med drugim študiral na bruseljski plesni šoli P.A.R.T.S., spodbudila, da se je intenzivno podal v Paxtonov plesni in duhovni svet in se po rekonstrukciji Goldbergovih variacij v tesnem sodelovanju s Paxtonom lotil še predstave Bound, katere prvo verzijo je uprizoril lani na berlinskem festivalu Tanz im August.
Po Paxtonovih besedah v tej predstavi, ki jo okvirjata stalni sekvenci podob in glasbe, medtem ko je ples improviziran, ne gre za iskanje giba, temveč za iskanje duha, ki išče gib, za vprašanje, zakaj človek naredi določen gib in kaj medtem počne zavest, obenem pa gre tudi za poigravanje s časom, ki je imanenten odprti in nepredvidljivi formi kontaktne improvizacije.
S Konjarjevo uprizoritvijo, ki je po besedah Petre Pikalo »neverjetno »posvojil« Jodov način gibanja in energijo«, se je Paxton, ki sicer ni nikoli postavljal ostre ločnice med nastopajočimi in publiko, postavil med gledalce in se vprašal, ali je glavni lik, ki se v prvem delu pojavlja kot ironizirani vojak, v drugem delu pa kot beli klovn, morda vojak s postravmatskim sindromom, ki po vrnitvi nemara iz Vietnama, morda s katerega drugega bojišča ne razume več svoje kulture? Kulture, ki je ne razume več tudi Paxton, ustvarjalni pripadnik generacije '68, katere utopije o drugačni, prijaznejši družbi so se že davno razblinile.
Kot se bo v času razblinil tudi sam, kajti »to, kar puščam za sabo«, pravi Paxton, ki v zadnjem obdobju živi na odmaknjeni kmetiji v bližini kanadske meje, »niso zbrana dela, ampak nič, in to je moje politično stališče. Resda so moje predstave posnete, vendar večina mojega dela je izginila, s čimer pa sam nimam težav.« A če že nič, da zagotovo ne bo votel, glede na to, da je Steve Paxton v ples vpeljal paradigmo in je eden tistih, ki je vzpostavil temelje sodobnega plesa, kot ga poznamo danes.
Ali kot Paxtonovo delo in osebnost komentira Marko Mlačnik, igralec SMG: »Steve Paxton v poplavi raznoraznih bolj ali manj (ne)posrečenih interpretacij v polju plesne umetnosti v temelju najgloblje razume in živi fenomen kontaktne improvizacije, kar potrjuje tudi s svojo retoriko in pojavnostjo, skratka s svojo celovito osebnostjo, ki ji je imanentna očiščenost vseh psiho-fizičnih navlak in zapackanosti človeškega bitja«.
