Tiskane izdaje
Izzivalni hrvaški režiser Oliver Frljić pogosto dviga prah, to pot zaradi predstave o srbskem režiserju Ljubiši Ristiću, katere premiera bo septembra na beograjskem Bitefu, 1. oktobra pa v Slovenskem mladinskem gledališču. Dviganje prahu ima politično ozadje, ker je Ristić sodeloval z Miloševićem.
Frljiću hrvaški nacionalisti, ne prvič, očitajo izdajstvo hrvaškega naroda, ker je bil režiser Ristić po vojni, sredi devetdesetih, predsednik Jugoslovanske združene levice (JUL), ki jo je ustanovila Miloševićeva žena Mirjana Marković in je bila instrument vladavine tega para. Po padcu Miloševićevega režima ga je doletela nekakšna neformalna lustracija in je bil izobčen iz gledališkega življenja. Po drugi strani tudi srbskim nacionalistom predstava ni pogodu in ne nazadnje niti samemu Ristiću ne.
Gre za značilen srbsko-hrvaški nacionalistični spor, v katerem se lomijo kopja tudi na hrbtu Slovenskega mladinskega gledališča, ki je poleg Hrvaškega narodnega gledališča na Reki – vodi ga Frljić – eden od dveh glavnih producentov predstave oz. širšega projekta, posvečenega Ristićevemu delu, z naslovom Kompleks Ristić. Poleg teh gledališč sta manjša soproducenta še srbski festival Bitef in makedonski festival Mot. V predstavi sodelujejo hrvaški in slovenski igralci.
Pobuda Mladinskega
Tema predstave ni Ristić osebno, prav tako ne njegovo politično delovanje in vrednotenje tega, bodo pa po besedah umetniškega vodje Mladinskega Gorana Injaca njegovo pot uporabili kot metaforo za to, kar se je v devetdesetih letih dogajalo na našem nekdanjem skupnem prostoru. In prav Mladinsko je dalo pobudo za projekt Kompleks Ristić ob jubilejni 60-letnici ustvarjanja in navzočnosti tega gledališča v slovenskem in širšem jugoslovanskem prostoru. Ob jubileju so se ozrli v preteklost in začeli razpravo o najpomembnejših predstavah in režiserjih, ki so s svojim delom proslavili Mladinsko gledališče.
Režiser Ljubiša Ristić je pomembno zaznamoval jugoslovanski gledališki prostor in tudi samo Mladinsko, kjer je med drugim režiral izstopajoče predstave Missa in a minor, Leviatan, Resničnost ... S predstavo Kompleks Ristić želijo rekontekstualizirati omenjene predstave, poleg tega pa tudi idejne temelje Ristićevega KPGT (kazalište, pozorište, gledališče, teatar), ustanovljenega leta 1977, svojevrstnega federativnega jugoslovanskega teatra permanentne revolucije. Tako naj bi izostrili pogled na skupno gledališko dediščino in njen vpliv na današnje gledališče v državah na tleh nekdanje Jugoslavije.
Iz pozabe
Frljić pravi, da ne želi narediti dokumentarne predstave, ampak ga zanima, kako se del zgodovine jugoslovanskega gledališča namerno pozablja in zanikuje njegov vpliv na mnoge še aktivne režiserje. Ljudje so na Ristićev teater pozabili, kakor dodaja Frljić, morda so o njem sposobni razpravljati le v Sloveniji, nikakor pa ne na Hrvaškem. Ristićev teater je nepredstavljiv zunaj konteksta Jugoslavije, zato Frljića v predstavi zanima tudi, kaj se je zgodilo oz. se dogaja z idejo enotnega jugoslovanskega prostora in ali bi bil danes možen KPGT.
Izvirni režiser
Ljubiša Ristić (68), potomec ene najstarejših srbskih družin iz Prištine, je bil zaradi izvirnih in izzivalnih predstav zelo znan po vsej nekdanji Jugoslaviji. Nase je opozoril že na začetku kariere, ko so pred 44 leti premierno izvedli njegovo diplomsko predstavo Bolha v ušesu, ki jo v enem od gledališč ponovno igrajo. Sledile so predstave, o katerih se je govorilo: Osvoboditev Skopja, Karamazovi, Skrivnost črne roke, Pijana novembrska noč 1918 ... Občinstvo je navduševal s predstavami, v katerih je govoril o NOB, Informbiroju, Golem otoku, revoluciji ... Njegova kultna Missa in a minor, ki jo je 1984. režiral v Mladinskem, je gostovala po celotni Jugoslaviji ter tujini in so jo igrali skoraj desetletje.
Tudi predstava Kompleks Ristić naj bi gostovala v vseh jugoslovanskih mestih, kjer je Ristić s svojim KPGT pustil sled.
»Zločinsko početje«
Ko so srbski mediji Ristića vprašali za mnenje o predstavi, ki je v pripravi, je dejal, da je zanjo zvedel iz druge roke. »To je verjetno nekakšno združeno zločinsko početje. Naj počnejo, kar hočejo, s to predstavo nimam nič. To je stvar njihove umetniške svobode. Ta Frljić obesi igralcem table okrog vratu, na katerih z velikimi črkami piše Ljubiša Ristić in Nada Kokotović, potem pa jim da besedilo, da deset minut berejo imena ubitih v Srebrenici. Kaj naj rečem o tem? Zdaj bi radi naredili predstavo o meni? Dajte, no. Jaz delam, samo da boste vi to vedno zamolčali. Zakaj jim ne pade na pamet, da bi jaz režiral predstavo, da bi lahko kaj zaslužil za življenje? Ampak ne, po njihovem naj crknem, naj ne obstajam.«
Ristićeva jeza je predvsem povezana, kakor je dejal, z neko Frljićevo izjavo, da po razpadu Jugoslavije ni več razloga za obstoj Ristićevega gledališča KPGT. »In kaj je razlog za njihov obstoj? To, da samo posnemajo in kopirajo tisto, kar sem sam vpeljal v naše gledališče: da se dela skupaj, da se sodeluje v celotnem kulturnem prostoru?
To je vse potrebno in mogoče, toda ni razloga za Ristićev obstoj? To kaže na nekaj drugega: možno je sodelovanje v 'regionu', nista pa možna jugoslovanski kulturni prostor in KPGT, možno je vse, kar je delal in kako je delal Ristić – toda brez Ristića in Nade Kokotović! Pravzaprav: 'region' je možen, kakor zahteva kulturna in druga politika EU, ni pa možna Jugoslavija niti kot kulturni prostor, da o državi in vojski ne govorimo!«
Jugoslovanski kulturni prostor
Ristić pravi, da so ga v gledališčih nekdanje Jugoslavije, v katerih je delal, izbrisali iz spomina, ker se je vedno bojeval proti nacionalistom od Slovenije do Makedonije. Pravi, da ni sodeloval v politiki vojne kakor njegovi kolegi umetniki, ki so bili med vojno glavni govorniki na političnih mitingih, oblačili so uniforme od Slovenije do Hrvaške, Bosne, po vsej Jugoslaviji.
Njegovo povojno ukvarjanje z jugoslovansko levico, svojo domovino in z normaliziranjem razmer je bilo pričakano na nož, pravi, medtem ko se je večina njemu bližnjih in daljnih umetnikov povezala z voditelji v svojih novih državah in so hladno sodelovali pri rušenju njegove. Med temi umetniki omenja Dušana Jovanovića, ki da je takoj, ko se je začela odcepitvena vojna, preskočil od levičarja in Jugoslovana na Sorosa in Kučana.
Prepričan je, da je možna obnovitev jugoslovanskega kulturnega prostora. »Nemogoče je ločiti tisto, kar je bilo naravno skupaj, nemogoče se je bojevati proti potrebi ljudi, da delajo in živijo skupaj.«
Zaradi zapisov predvsem v srbskih medijih sta ljubljansko in reško gledališče za javnost sestavila sporočilo, v katerem pravita, da javna razprava o projektu poteka senzacionalistično in nestrokovno, kar je nedopustno, kakor so nedopustni tudi napadi na Oliverja Frljića in na eno večjih regionalnih umetniških koprodukcij v zadnjih letih.
