Tiskane izdaje
Beloruski predsednik Aleksander Lukašenko je lani konec decembra z dekretom št. 522 leto 2016 zapovedal kot leto kulture in beloruski kulturni koledar je zavrel od množice dogodkov. Med njimi je tudi letošnji šesti mednarodni gledališki festival oziroma forum v Minsku Teart, na katerem je drugič gostovala ljubljanska Drama.
Festival, ki ga je ustanovil Vizualni umetniški center Art Corporation, podpirajo pa ga belorusko kulturno ministrstvo, Belgazprombank in belruski Gazprom, letos med 28. septembrom in 20. oktobrom ponuja trinajst izbranih uprizoritev beloruskih gledališč, v mednarodni program pa so uvrstili sedem uprizoritev iz tujine, ki so po mnenju vodstva na območju Evrope in Rusije najbolj zaznamovale gledališko sezono 2015/16.
Direktorica festivala Angelika Kraševska je poleg ljubljanske Drame tokrat v Minsk povabila skupino enajstih hiphop plesalcev koreografa Kaderja Attouja Compagnie Accrorap iz La Rochella s predstavo Korenine. Iz Rusije dramski projekt Gorivo Jevgenija Kazačkova v izvedbi neodvisnega Pop-up Theatre (režijo je podpisal Semen Aleksandrovski), ki nima, kot pove ime, stalnega sedeža. Iz Litve predstavo Mestnega gledališča iz Vilne Krappov poslednji trak, monolog Samuela Becketta v režiji Oskarasa Koršunovasa. Iz Budimpešte Proton Theatre z dramo Kornéla Mundruczója in Kate Wéber Dementia.
Iz Nemčije koprodukcijo festivala Ruhrfestspiele Recklinghausen in Staatstheater Hannover po delu Heinerja Müllerja Misija – Spomini na revolucijo. Iz Švice lozansko Théâtre de Vidy s predstavo King Size. Gledališče Centrala iz Varšave s projektom Chopin brez klavirja, v katerem klavir nadomesti monolog. Iz Sankt Peterburga dramo Mesto. Ženitev. Gogolj v izvedbi Academic Lensoviet Theatre in iz Moskve Puškinovo gledališče s Shakespearjevo dramo Milo za drago v režiji britanskega režiserja Declana Donnellana, dobitnika nagrade za življenjsko delo na letošnjem beneškem gledališkem bienalu.
Od presenečenja do očaranja
Gostovanje ljubljanske Drame je kot generalni pokrovitelj spet prevzelo podjetje Riko, katerega direktor in solastnik družbe Janez Škrabec je častni konzul Belorusije. Sodelovalo je še podjetje Bisol (obe podjetji precej poslujeta v Belorusiji) v sodelovanju s slovenskim častnim konzulom v Minsku Sergejem Vladimirovičem Baduljo.
Kako se je zgodbi o škotskem kralju, ki gledalcem kot na pladnju ponuja upanje in strah, jezo in žalost, izdajo in norost, godilo na odru dvorane Beloruskega državnega mladinskega gledališča? Sceno je tovornjak pripeljal v noči s četrtka na petek, Dramina tehnična ekipa jo je postavljali do pozne noči oziroma zgodnjih jutranjih ur.
V prvih minutah predstave je bilo med gledalci v dvorani opaziti rahlo presenečenje nad tistim, kar je bilo videti na odru in okrog njega, potem pa jih je ljubljanski Macbeth očaral tako, da so mu namenili stoječi aplavz. Tržaški gledališki in operni režiser Igor Pison (podpisal je dramsko priredbo in režijo romana Angel pozabe Maje Haderlap) v Macbethu vidi zgodbe današnjega časa in je zato dogajanje postavil v nedoločen čas, veliko dramo je skoncentriral in jasno intoniral kot komorno igro, v kateri v nizu metafor ni prav nič čudnega, če Macbeth na klasični gramofon tu ali tam položi kako ploščo iz zgodovine rocka, medtem ko s svojimi zlimi asistenti premišlja o naslednjem okrutnem dejanju.
Dramaturginja Eva Kraševec je že ob ljubljanski premieri maja letos opozorila ravno na to, da je Macbeth pogosto interpretiran kot igra, v kateri je tematizirano zlo v njegovi najčistejši pojavnosti, od samega vznika do usodnih in nepovratnih posledic, vendar ga v vseh razvojnih fazah spremljamo iz perspektive tistega, ki ga povzroča – to je na trenutke skoraj spektakelsko zabavno, zlo kot nekaj kratkočasnega, vendar nikdar ne zdrsne v parodičnost, ampak pusti, da zlo in tragika ves čas prežita iz vsakega kota prizorišča in iz vsake replike.
Slovensko-beloruske podobnosti
Direktorica festivala Angelika Kraševska je v izjavi za Delo povedala: »Pred dvema letoma sem povabila v Minsk ljubljansko predstavo Stanisława Ignacyja Witkiewicza Ponorela lokomotiva in po tem sem stik z Dramo obdržala. Predvsem me zanimajo novi pristopi h gledališču in letos, ob štiristoletnici Shakespearjeve smrti, sem bila seveda pozorna na sveže izvedbe njegovih dram. Na sugestijo podjetja Riko sem se odločila tudi za Macbetha, videla sem posnetek te zanimive in navdihujoče predstave. Najbolj me zanimajo različni, morda bi lahko rekla ekskluzivni gledališki kodi oziroma jeziki, in zmeraj me veseli videti, kako se beloruska publika odziva na take nekonvencionalne gledališke izzive. Le zakaj ne? Tokrat je bilo odlično!«
Tudi namestnica beloruskega ministra za zunanje zadeve Alena Kupčina ni skrivala navdušenja: »Bila sem prva beloruska veleposlanica v Sloveniji in Slovenijo od takrat nosim v srcu. Ne vem, če veste, ko sem se pripravljala na svoje prvo veleposlaniško mesto, sem odkrila, da sta bili Belorusija in Slovenija v socialističnih časih kot najbolj razviti republiki v svojih državah pobrateni. Tega prej nisem vedela.«
Nekdanja veleposlanica je še dodala, da sicer ni gledališko izobražena, vendar pa se ji je zdela predstava izjemno »inovativna, kar pa ni presenečenje, Slovenci ste inovativni na različnih področjih, od znanosti in tehnologije do oblikovanja. Ljubljanski Macbeth je po mojem občutku na začetku publiko presenetil, na trenutke je delovalo, da gre za gledališko šalo, ki pa se je iz trenutka v trenutek z igralskim mojstrstvom sprevračala v resno, zavezujočo, res impresivno predstavo. Igralcem in režiserju lahko samo čestitam.«
