Ljubljanski vodnik našel Vodnika

Čeprav je pisatelj, pesnik in dramatik Andrej Rozman - Roza že po lanski predstavi ATL 220 ali Neznani Linhart sklenil, da se s pomembnimi Slovenci ne bo več ukvarjal, pa je naposled le privolil v sodelovanje z Vodnikovo domačijo, Hišo branja, pisanja in pripovedovanja za stvaritev predstave o Vodniku.

Duhovnika Valentina Vodnika prepoznavamo kot prvega slovenskega pesnika (čeprav to ni bil), prevajalca, urednika in novinarja, bil je prva osebnost, ki je pri nas dobila javni spomenik in eden prvih, ki se je povzpel na Triglav. Napisal je tudi prvo slovensko kuharico in celo babiški priročnik. Toda kot poudarja Andrej Rozman - Roza, pomembne zgodovinske osebnosti še vedno preveč idealiziramo in jih predstavljamo pootročeno, v njih pa ne prepoznavamo resnih ljudi, ki pa so imeli tako kot sleherni človek tudi svoje tuzemske slabosti.

Vodnik kot povodni mož

Zato je tudi predstavo že od začetka želel postaviti v aktualen, današnji čas, pri čemer se je izluščil še od Roze neločljiv lik – povodni mož. Beseda vodnik prav z enakim naglaševanjem namreč v češčini pomeni povodni mož. »Zdelo se mi je prikladno, da bi ga predstavil kot povodnega moža, potem pa sem moral najti način, kako ga vpeljati na oder, saj bi utegnila biti predstava z dvema igralcema precej dolgočasna,« razkriva osnovno zamisel, ki jo je naposled pred gledalce pripeljal s (poustvarjenimi) večernimi televizijskimi novicami. V njih poročajo, da so se zaradi ekološke nesreče na robu Ljubljane pojavili davno mrtvi ljudje, ki svojo posmrtno večnost preživljajo kot del onesnažene vode. Med njimi je tudi pesnik Valentin Vodnik, s katerim novinarka posname intervju, skozi katerega pa ga gledalci spoznajo tudi kot duhovnika, urednika, novinarja, profesorja in jezikoslovca ter prizadevnega borca za družbeno uveljavitev slovenščine. Vse to seveda znotraj njegovega časa, ko je vladala nemščina, ko je bil dejaven v krogu barona in mecena Žige Zoisa pa tudi potem, ko je slovensko ozemlje prešlo pod francoske Ilirske province ... Srečanju s pesnikom dodatno dimenzijo poklanja še pet njegovih pesmi, ki jih je uglasbil Mitja Vrhovnik Smrekar. Te so presenetile tudi Rozmana – Rozo, saj so se mu pokazale kot zelo sodobne pesnitve. Med raziskovanjem Vodnika so ga najbolj fascinirale Lublanske novice, ki si jih je predstavljal kot nekakšno otročarijo, podobno taborniškemu stenčasu iz svojih osnovnošolskih let, pozdravile pa so ga resne posvetne zgodbe v slovenščini. Kot še poudarja, je po koncu triletnega izhajanja Lublanskih novic preteklo kar 43 let, da se je pojavil nov časopis, in sicer Bleiweisove Kmetijske in rokodelske novice.

Čez mesec še spominska soba

Skupaj s predstavo Ljubljanski vodnik našel Vodnika načrtujejo tudi odprtje nove Vodnikove spominske sobe, ki bo k raziskovanju življenja in dela tega razsvetljenskega misleca vabila od 20. decembra dalje. Po zamisli arhitektov iz biroja Svet vmes bo urejena kot soba s čudežnimi omarami, ki bodo v svojih predalih skrivale in odpirale najzanimivejše zgodbe o Valentinu Vodniku. Poiskali in raziskali so jih strokovnjaki, zgodovinar mag. Janez Polajnar, ter doktorja znanosti s podočja literarnih ved dr. Luka Vidmar in dr. Marjan Dović. Najzanimivejše, ki razkrivajo Vodnikov pomen na različnih področjih in bodo pokukale iz predalov, je upodobila ilustratorka in animatorka Milanka Fabjančič, v celostno podobo pa je razstavo zavila oblikovalka Teja Kleč (Teja Ideja).

Kot ob tem poudarja Tina Popovič, vodja Zavoda Divja misel, ki je zadnje leto in pol kot upravnik Vodnikove domačije Šiška s pestrim programom oživil to dotlej precej pozabljeno kulturno točko Ljubljane, bi ta nov način predstavitve tega pomembnega moža lahko spodbudil sodobnejše predstavljanje preostalih literarnih osebnosti pri nas.