Tiskane izdaje
Najnovejša različica plesnega spektakla Lord of the Dance slovitega plesalca Michaela Flatelyja, po rodu Irca, nosi naslov Nevarne igre. Trenutno so s predstavo na evropski turneji, nocoj se bodo slovenskemu občinstvu predstavili v dvorani Stožice.
Lord of the Dance je najbolj obiskan plesni spektakel, ki si ga je ogledalo več kot 60 milijonov ljudi v več kot 60 državah. Eno od različic plesnega spektakla smo v Ljubljani že videli leta 2001 in kasneje vsaj še dve.
Plesalec, koreograf, režiser in producent Michael Flatley (r. 1958) je sinonim za ameriško plesno zgodbo o uspehu: plesati je začel še ne enajstleten, dobri dve desetletji pozneje je s skupino nastopil na izboru za popevko Evrovizije (1994) in svetu predstavil svojevrstno različico keltskega plesa, mešanico tradicionalnih plesnih korakov, stepa, jiga in muzikla, ki se je je oprijel izraz »riverdance«.
Riverdance v svojih nastopih uporablja osnovne korake, ki jih nadgrajuje dodelana koreografija. Njihovi gibi so značilno preprosti. Koordinacija osnovnih gibov, odrska koreografija, navsezadnje pa imidž in stil sestavljajo uspešen šov. Šolska različica po drugi strani vsebuje veliko več učenja tehnike, medtem ko koreografijo pušča v ozadju.
Flatley je nato skupino zapustil, se s 35 (!) nožnimi udarci v sekundi zapisal v Guinnessovo knjigo rekordov, preselil v Ameriko in ustanovil lastno skupino – Michael Flatley Lord of the Dance. Njihove plesne nastope zaznamuje močno prisotna keltska plesna tradicija, ki občinstvo osvaja z energijo, karizmo, šarmom in plesno ekstravaganco.
Korak naprej
Z novo predstavo Flatley naredi pomemben korak naprej od originalne produkcije, v njej še poudari novosti plesnih oblik v umetnosti, vključil pa je tudi najsodobnejšo vizualno tehnologijo, gledališko razsvetljavo, popolnoma nov zvok in nenavadne kostume. Little Spirit – mali duh s svojo gimnastično odličnostjo zvabi občinstvo v zgodbo, kjer Don Dorcha postane še močnejši in še bolj neusmiljen kot kadarkoli prej.
Ga lahko Lord še vedno premaga? V predstavi nastopa pop zvezda, nadarjena pevka Nadine Coyle (Girls Aloud) kot Boginja Erin, ki poje izvirne pesmi skladatelja Ger Fahyja. Dramatična nova različica originalne predstave Lord of the Dance doseže vrhunec z dvobojem med novim Lordom in njegovim večnim sovražnikom Don Dorchem. Šov pa se bo, tako kot vedno, zaključil z glasbeno-plesnim podaljškom.
Osem tednov, začenši z novembrom, bodo Nevarne igre sijale še pod žarometi broadwayskih odrov, s čimer se ne bo poklonil zgolj dvajseti obletnici svoje stvaritve, temveč bo doživel tudi težko pričakovani in želeni broadwayski prvenec. Flatley je namreč že lani najavil upokojitev, saj so leta tradicionalnega irskega plesa na njegovem telesu pustila sledi: poškodovana hrbtenica, manjše ali večje bolečine kolen in meč, strgani ahilovi tetivi in zlomljeno rebro so le nekatere od poškodb, ki jih je utrpel.
»Če bi bil nogometaš, bi že davno obsedel na klopi. Ponosen sem na vse, kar sem dosegel, izpolnil sem sanje o tem, da postanem profesionalni plesalec, zato je čas za slovo.« A preden se bo še zadnjič priklonil, bo Flatley odplesal še svoj labodji spev. Nastopiti na Broadwayju je bila namreč njegova velika želja že vse od začetka.
Zgodovina irskega plesa
Kako je otoški ples prepotoval ocean, postal svetovno znan in kakšno je sploh ozadje irskih plesov, ki že dvajset let navdušujejo množice, smo se v Delu že spraševali. Za začetek irskih plesov so značilni doprinosi različnih ljudstev in mešanje njihovih plesnih ter glasbenih tradicij. Nastajali so v času sprememb prebivalstva na ozemlju današnje Irske, v času migracij in invazij. Prvi naj bi jih izvajali druidi, keltski svečeniki. Plesi so bili religijski ritual, posvečen hrastovemu drevesu in soncu.
Njihova dediščina je danes vidna v znani formaciji plesanja v krogu. Nato sta jih zaznamovala pokristjanjenje, za dejavnost poučevanja in učenja irskega plesa, kakršnega poznamo danes, pa je bila pomembna institucija mojstra irskega plesa v osemnajstem stoletju. Pomembna je tudi tekmovalnost, saj so svojo zmago pogosto slavili tako, da so nasprotnika tako izčrpali, da se je zgrudil na tla. Pojav mojstra-učitelja je rodil še eno institucijo, in sicer solista, ki je moral dosegati visoke standarde odličnosti.
Skupini smo poslali nekaj vprašanj, na katera sta odgovorila njena člana Zoltan Papp in Caroline Gray.
Kako v predstavi prepletate zgodbo s plesnimi koraki?
Oba elementa predstave sta pomembna. Še več, imamo zgodbo, glasbo in koreografijo, ki temu sledi. Ko vse to povežemo in prepletemo, pridemo do enovitega šova.
Ali je gib oz. koreografija pri vaših predstavah vseeno pomembnejši?
Ne, vsi elementi so enakovredni in v ravnovesju. Seveda pa gre za plesni spektakel, ki sledi ljubezenski zgodbi, v kateri zmaga dobro proti zlu.
Kdo so vaši plesalci?
Plesalci prihajajo z vsega sveta. V tej skupini, ki bo nastopila pri vas, so Irci, Angleži, Američani, Kanadčani, Novozelandci in Madžari. Skoraj vsi imajo irske korenine, saj je irski ples zdaj postal svetovni fenomen, ko so se učitelji irskega plesa, tudi iz držav centralne Evrope, selili v druge države, kjer so širili svoja specifična plesna znanja.
Kako pogosto pripravljate avdicije?
Avdicije pripravljamo redno, ker vedno iščemo nove talente, oblikovali smo tudi več potujočih skupin plesalcev, ki gostujejo, saj zanimanje za naše predstave po vsem svetu narašča.
Kje, v katerih državah najraje nastopate?
Radi nastopamo v vseh državah, ker imamo na ta način priložnost spoznati in doživeti zelo različne kulture, saj srečujemo ljudi z vsega sveta. Ponovnega nastopa v Sloveniji smo se zelo veselili. Vaša dežela je krasna in premore veliko kulture ter prijaznega občinstva.
Lahko primerjate odzive občinstva v vzhodno- in zahodnoevropskih državah? Se odzivi razlikujejo?
Zadovoljni smo, da občinstvo povsod občuduje in je navdušeno ne samo nad Lord of the Dance, ampak tudi nad irsko kulturo. To je nekakšen družinski performans, ki ga iskreno doživljajo ljudje vseh starosti in življenjskih stilov. S predstavo rušimo vse meje.
Kakšno glasbo pa poslušate, kadar ne plešete?
Radi imamo različne žanre glasbe. Na potovanjih z avtobusom za sprostitev večkrat prisluhnemo sodobnim aktualnim popevkam in tudi starim zimzelenčkom.
