»Lutke, lutke, lutke. In pivo«

Češke marionete na Ljubljanskem gradu: Stare lutke še vedno pripovedujejo prave zgodbe.

Objavljeno
11. januar 2016 12.04
Katja Humar
Katja Humar

»Lutke, lutke, lutke. In pivo,« je opisal glavne znamenitosti­ ­češke prestolnice lutkovni ­mojster Mirek Trejtnar. V dvorani Mini teatra na Ljubljanskem gradu bo do konca januarja odprta razstava Češke marionete. Na ogled bodo tradicionalne lutke 19. stoletja, tipične figure »družinskega gledališča« s sredine 20. stoletja in sodobne junakinje češkega gledališča Buchty a loutky. Razstavo bo popestrila lutkovna uprizoritev Sneguljčice.

Razstava je nastala s sodelovanjem Mini teatra in češkega gledališča Buchty a loutky v okviru mednarodnega evropskega projekta Pup­pet­­­­­ Nomad Academy IV. Avtorja razstave, češka lutkovna umetnika Marek Bečka in Robert Smolík, bosta postavila na ogled petdeset­ lutk, ki so jih izdelali izjemni češki ustvarjalci.

Poleg starih tradicionalnih marionet bo skupina gledališča Buchty a loutky predstavila­ tudi like iz zasebne zbirke. Pri svojih predstavah namreč pogosto prepletajo uporabo starih lutk s sodobnimi tehnikami in novo tehnologijo. Razstava je namenjena otrokom in odraslim.

Nepozabni del češke kulturne tradicije

Lepota tradicionalne češke mario­nete je v spretnosti in znanju, ki ju ustvarjalec potrebuje za izdelavo in manipulacijo lutke. Tradicionalne marionete so namreč ročno izklesane iz lipovega lesa, imajo gibljivo glavo, roke in noge, ki so pritrjeni z vrvico. Nekatere lutke imajo premična celo usta in ušesa, za manipulacijo teh pa je potrebna posebna spretnost lutkarja.

Lutkarstvo je imelo pomembno­ vlogo v češki zgodovini. Velja namreč za eno izmed tradicionalnih oblik češkega gledališča. V času, ko je češkemu jeziku pripadel drugorazredni status in je med plemstvom prevladovala nemščina,­ so ravno lutkarji v 19. stoletju z živahnimi uličnimi predstavami pokazali širšim množicam bogastvo češkega jezika in razširili razsvetljene ideje.

V času Češkoslovaške republike so se po lokalnih odrih razpršila tako imenovana »družinska gledališča«, ki so sprožila pravi lutkarski razcvet. Takrat so začeli serijsko izdelovati lutke, odrske dekoracije so dosegale vedno višjo kakovost in Češka je postala dom več kot dva tisoč lutkarskih skupin.

Po besedah Mareka Bečke je ta zvrst popularna še danes. »Na Češkem je zelo priljubljena amaterska lutkovna scena. Vsako leto je organiziranih tudi veliko lutkovnih festivalov, njihov vrhunec pa je festival Loutkářská Chrudim, ki poteka vsako poletje v mestu Chrudim, kjer je tudi lutkarski muzej«, je dejal Bečka.

Ena od vodilnih osebnosti češkega lutkarstva po koncu druge svetovne vojne je bil lutkar Jan Malík, ki si je skupaj z drugimi umetniki prizadeval ustvariti veliko lutkovno gledališče, tudi z literarnimi komponentami. Do tedaj uporabljene tradicionalne ljudske lutke je nadomestil z redko videnimi indonezijskimi lutkami »wayang«, ki so z igro svetlobe in sence pričarale nove dimenzije uprizoritve.

V šestdesetih letih 19. stoletja so lutkarski akterji odprli dialoge med osebo in leseno lutko za nov svet umetniškega izražanja. »V umetniškem pogledu bi lahko rekli, da so bila šestdeseta leta nekakšna zlata doba marionet. Komunisti so tej zvrsti umetnosti namenili veliko denarja, saj so menili, da je to le zabavna, nepolitična umetnost za otroke,« je povedal Bečka.

Prihodnost lutk v animiranem svetu

Kakšno mesto v družbi zasedajo lutkovna gledališča zdaj, v svetu novih tehnologij, 3D-predstav in hitrega življenja, ko je čedalje manj časa za kulturo? Bečka, ki je v Mini teatru ustvaril tudi večkrat nagrajene in priljubljene predstave Sneguljčica, Mizica, pogrni se, Obuti maček in Pogumna Molly, ostaja optimističen: »Lutkovno gledališče je relativno mlada umetnost v gledališki zgodovini, zato sem prepričan, da bo še naprej rasla. Stare lutke še vedno pripovedujejo resnične, prave zgodbe.«