Maguy Marin, koreografinja - Potrebujemo izvidnike, prižigalce ognja

Treba je organizirati pesimizem, je govoril nemški filozof Walter Benjamin. Nujno je podeliti življenje silam upora, je dodala slovita francoska koreografinja in plesalka Maguy Marin. Njena umetniška druščina bo nocoj v Cankarjevem domu uprizorila sodobnoplesno predstavo Salve in pričakujemo lahko silovito občutenje umetnosti.

Zakaj naslov Salve?

S salvami je mogoče istočasno streljati naboje in sprožiti ploskanje. V ednini pomenijo pozdrav, v italijanščini prav tako rečemo salve: živjo. Naslov se je porodil precej pozno, ko je bila predstava že narejena kot salve dogodkov, ki jih ustvarjajo skupine treh ali štirih.

Kaj nam pripovedujete s ­predstavo?

Težko je povedati: poskušamo pripovedovati o Walterju Benjaminu, o stoletju, ki je mimo, vojnah, še posebej o Evropi, o preteklih dogodkih, ki še zdaj zaznamujejo tudi našo sedanjost. Govorimo o grozotah 20. stoletja in vseh utopijah, ki so v takih razmerah močno trpele. Vsi ti momenti in porazi določajo stanje, v katerem smo danes.

Govorite o miru in vojni, povsem konkretno tudi o španski držav­ljanski vojni ...

Prav tako, a ne le o njej. Govorimo o skupnosti, o kolektivih, ki jih je danes čedalje manj, prizadevamo si za svet, ki bi bil pravičnejši in boljši. Za svet, ki je bil v preteklem stoletju postavljen na preizkušnjo in je do danes resda preživel, vendar samo preživel.

So vaše Salve, ki delujejo na več ravneh: na ravni čustev, uma, spominov ..., povabilo k ­premisleku?

Da. Rekla bi, da so še bolj povabilo k uporu, vsaj upam, da so.

V njih ni besed, ampak več krikov, veliko zvočnosti. Drži?

Ni prav veliko krikov, ampak so zvoki, ki prihajajo iz štirih magnetofonov revox. Delujejo kot plasti iz preteklosti, kot glasovi vseh, ki so živeli takrat in nas nagovarjajo še naprej. Ne bi govorila o krikih, ampak o plastnosti glasov iz preteklega stoletja in tudi iz našega časa; ki ga živimo zdaj.

Kako vidite sodobno družbo? Svetlo ali temno?

Walter Benjamin je govoril, da ni mogoče reči, da nismo v dobi močnega pesimizma. A ta pesimizem je treba organizirati. Ne moremo biti veseli, kadar opazujemo, kako se vrti svet: ko vidimo, koliko je vojn, koliko nepravičnosti, revščine, ljudi, ki nimajo zatočišča in tudi v naprednih sodobnih družbah živijo na ulici. Očitno je, da ni vse v redu. Ne moremo biti prav optimistični, a tudi samo pesimistični ne. Ta pesimizem lahko navdaja z nemočjo ali pa se ga – kakor verjamem – organizira tako, da se v njem porajajo točke upora, drobni ognji, ki gorijo kot pomembna znamenja za nas in za generacije, ki prihajajo. Nekateri so jih prižigali že pred nami – da bi navdajali z močjo in opogumljali pri upiranju temu strašnemu ­svetu.

Je zemlja sploh še modra kot pomaranča, kakor jo je v 20. stoletju čutil poet Paul Éluard? Ob pogledu na množice, ki preplav­ljajo ulice, občutenju neenakosti, ki naraščajo ...

S poetičnega stališča je imel Éluard­ prav, tudi tako lahko gledamo na svet: skozi poezijo človeštva zemlje. A obstaja še temačno brezno časa, ki kaže, da živimo predvsem v svetu zmagovalcev. V njem je resda slišati tudi glas poražencev in vseh, ki so se uprli – bodisi oblasti bodisi denarju ali primežu financ ... – kajti določeno število partij so vendarle dobili.

Danes številni kličejo k uporu ali vsaj k ogorčenju. Tudi Stéphane Hessel je.

Potrebujemo izvidnike, prižigalce ognja, ljudi, kakršen je bil Hessel, ki dramijo zavest. Vsak posameznik se lahko odzove, vsako človeško bitje se lahko pozicionira, ima stališče, pa ni nujno, da se včlani v kakšno stranko. Gre za etiko – da živimo etično, premišljujemo o vsem, kar nas obkroža, in se ­odzivamo.

Je sodobni človek že upornik ali še bolj indigniranec oziroma resigniranec?

Na splošno o tem ni mogoče govoriti. Lahko rečem le, da smo podvrženi nasilnemu kapitalističnemu videnju oblasti in denarja.

Predstava Salve se konča z banketom. Je v njem kaj bibličnega?

Ne, čisto nič. Precej poseben je, konča se tragično.