Tiskane izdaje
Verdijeva opera Otello je krst doživela leta 1887, v četrtek pa jo bodo – po obljubah nemškega režiserja Manfreda Schweigkoflerja – v sveži preobleki in posodobljeno predstavili slovenskemu občinstvu. Gre za koprodukcijo SNG Opera in balet Ljubljana s Cankarjevim domom.
Nekdanji rock pevec, ki je zaljubljen v gledališče, še posebej v opero, je pred desetletjem na odru Gallusove dvorane zrežiral Offenbachovo koprodukcijsko uspešnico Renske nimfe. Schweigkoflerja smo ujeli na vaji v Gallusovi dvorani. Ko je zaklical »odmor,« si je najprej zaželel dozo nikotina in za pol ure se je kadilska kabina v zaodrju spremenila v kabino za intervju.
Niste samo režiser, ampak tudi igralec, rock pevec, organizator kulturnih dogodkov … Kako je vse to vaše delovanje vplivalo na delo v opernem gledališču, ki ga imate, kot pravite, najraje?
Ja, res se zdi nenavadna ta pestrost mojih zanimanj. Ampak moja prva ljubezen, objela me je že v študentskih letih, ko sem imel rock bend, je gledališče. Veliko sem tudi igral. Z bendom smo še vedno veliki prijatelji. Po ljubljanski premieri bomo skupaj pripravili zabavo, saj bend še vedno nastopa, le novega pevca so pridobili.
Opero sem počasi odkrival, ko sem postal leta 2001 direktor operne hiše v svojem domačem mestu Bolzanu (Fondazione Teatro Comunale e Auditorium di Bolzano) na Južnem Tirolskem, saj o operi nisem vedel kaj dosti. Kmalu sem se zaljubil v opero. Razumel sem jo kot nekakšen razširjen rock koncert, kjer sije veliko žarometov, je bogato odrsko dogajanje, igra … Svojo predanost rocku sem prenesel v opero. Saj, če bi imeli Bach, Mozart in Verdi električno kitaro, bi slišali, koliko rock prvin je v njihovi glasbi.
Ste študirali glasbo, igro?
Ničesar. Na vseh področjih sem avtodidakt. Na svoji ustvarjalni poti sem se sproti osredotočal na tisto, kar me je pritegnilo, ter se skoncentriral na tisto, kar me je prevzelo, in to počel 20 ur na dan. Nikoli, denimo, nisem delal dogodkov, ampak zdaj jih, poleg tega pripravljam koncept za razstavo alpske fotografije, ki ga bodo odprli na Kronplatzu poleg alpskega muzeja Zahe Hadid, posvečenega plezalcu Messnerju. Vedno sem pred novimi izzivi.
Zakaj opera?
Opera je najbolj popolna in kompleksna umetnost. Na odru je sto ljudi, petdeset jih je za odrom, zamenja se 200 kostumov in vse to mora biti povezano, prepleteno, celovito. Delati opero je čudovito tudi zato, ker nam je dovoljeno, da se dotikamo čudovite glasbe. Vendar ne maram klasičnih opernih produkcij. Moj izziv je vedno v tem, da iščem načine, kako lahko ta »stari« material predstavim današnjemu občinstvu, in na to se fokusiram. Najbolj me razveseli, če je moja operna predstava všeč mladim gledalcem.
Originalne glasbe se ne dotikam, posegam v zgodbo in gradim novo vizualno podobo uprizoritve. Pri Otellu sem, denimo, razmišljal o tem, da danes ni več nujno, da je Otello temnopolt. V starih časih je bil temnopolti Otello morda res nekaj posebnega, saj so se jih na neki način bali, kar danes ne velja več. Otello je še vedno »outsider« in to je pomembno, saj je drugačen in poseben v glavi in ne zaradi barve kože.
Razumem, danes bi bilo verjetno bolj aktualno ali zastrašujoče, če bi bil musliman …
Ja, to bi bilo sodobno. Vendar tudi to v primeru Otella ne bi šlo, ker se na začetku bojuje z muslimani.
Ali ste Otella sami ponudili ljubljanski operno-baletni hiši ali so vas povabili k sodelovanju?
To je moj prvi Otello, režijo pa mi je ponudil Rocc iz ljubljanske opere. Že pred leti so mi predlagali, da bi delal Macbetha, kar se mi je prav tako zdelo zanimivo. Prevzel pa me je tudi Otello. Rocc je bil namreč intendant v praški operni hiši, kjer je videl mojo režijo Don Carlosa, pri kateri ga je prevzel tako imenovan gotski slog uprizarjanja. Produkcija mu je bila očitno všeč, zato me je vprašal, alibi lahko nekaj podobnega pripravil tudi v Ljubljani.
Kaj je bil vaš glavni izziv pri Otellu?
Poglobil sem se v prvo Verdijevo idejo, da je hotel opero nasloviti Jago, in ne Otello, ker je raziskoval Jagov nihilistični in materialistični pogled na svet. Šele kasneje se je odločil za naslov Otello. Otello je ujet nekje med črne Jagove in bele, svetle vizije, utelešene v Desdemoni. Ona ima čiste, jasne in iskrene poglede, vero in upanje. Desdemona je Jagov antipod. Otello išče resnico, a na koncu zmaga Jago. Naše sporočilo je, da moramo biti pozorni na to, katerim glasovom bomo prisluhnili, ker če se bomo odločili za destruktivne, bomo umrli mi in z nami vse, kar ljubimo.
Ste iskali paralele med Boitovim libretom in Shakespearovo dramo?
Ja. Boito je napisal zelo dober libreto, a moral je izpustiti vrsto drobnih zgodb iz Shakespearovega Othella. Shakespeare mi je zelo ljub, zato sem v opero dodal tudi precej njegovega. V Shakespearovem Othellu gre Jago do konca in ubije svojo ženo, česar pri Verdiju ni, dejanje pa sem vnesel v našo produkcijo.
Zakaj se naslov Verdijeve opere napiše Otello, Shakespearova drama pa Othello?
V Italiji pišemo Otello brez črke h, brez h-ja je tudi prevod Shakespearovega Othella v italijanščini. Zelo preprosto. Podobno je z opero Don Carlo in Don Carlos, saj se v francoščini napiše črko s na koncu, v italijanščini pa ne.
Kako pomembno je, da so pevci tudi dobri igralci?
Pevcem sem poskušal razložiti, da bo dobra igra vplivala tudi na kakovost njihovega petja. Ne uspe mi vedno, ker je tudi vprašanje, kako mi posamezni pevci zaupajo. Kadar se počutijo negotovo, se predajo petju in pozabijo na igro. Danes, ko poznamo Ano Netrebko, tudi občinstvo od pevcev pričakuje dobro igro. Pevci, ki so slabi igralci, se ne morejo več braniti samo z dobrim glasom, kar bi si lahko morda privoščil samo še tenorist Andrea Bocelli. Časi, ko so lahko pevci svojo kariero gradili samo na glasu, so mimo.
Kakšne so vaše izkušnje s slovenskimi pevci? So dobri igralci?
Trudil sem se, da jih opozarjam na igro, dobro smo sodelovali. V glavnem so mi sledili, včasih pa so se na odru vseeno prestrašili in pozabili na igro. Mislim, da smo na dobri poti, več dodatnih lekcij igre pa bi jim koristilo, saj sem videl, da znajo, kako jim bo na predstavah to uspevalo, pa ne vem.
In kako ste sodelovali z dirigentom?
Zelo, zelo dobro. Delati z Jaroslavom Kyzlinkom je bil užitek. Zelo je pozorno je prisluhnil mojemu konceptu in navodilom, dajal je tudi dobre predloge. Pri postavitvi operne produkcije je treba delovati kot ena ekipa. Ko bom odšel, bo tudi Kyzlink prevzel vodstvo uprizoritve.
Lahko rečete, da je opera kot glasbena in uprizoritvena zvrst še tako popularna, kot je bila nekdaj? Ali je namenjena predvsem starejšim ali privablja tudi mlajše?
Delati moramo na tem, da je zanimiva in privlačna tudi za mlade, ker če jo uprizarjamo zgolj na tradicionalen način, opera res privabi samo starejše, kar bi dolgoročno pomenilo, da bi morali zapreti veliko opernih hiš. Privabiti mlade mora biti izziv vseh, ki se ukvarjajo z opernim gledališčem.
Ali se lotevate predvsem popularnih oper ali tudi sodobnih?
Režiral sem tudi sodobne opere, moja naslednja bo ena takšnih – Der König Kandaules avstrijskega komponista Alexandra von Zemlinskega, ki jo bodo uprizorili v Sevilji. Moje zadnje sodobno delo pa je bilo I gioielli della Madonna (Dragulji Madone) Ermanna Wolf-Ferrarija, ki so jo pred kratkim uprizorili v Bratislavi. Tudi Renske nimfe Jacquesa Offenbacha, ki sem jih režiral na ljubljanskem opernem odru in so požele veliko odobravanja, so sodobna opera.
Ustanovili ste tudi svojo glasbeno šolo ...
Ja, v Bolzanu deluje od leta 1996 in je namenjena študentom glasbe, ki jih zanima preplet petja, igre in ustvarjanja.
