Gledalcu danes težko spodnesemo tla pod nogami

Režiser Mare Bulc o Prvi altruistični predstavi na mariborskem festivalu Drugajanje.

pon, 04.12.2017, 18:00

»Težko bi definiral, kaj je za družbo res pomembno, težko je danes biti pameten, če nekoliko poenostavim je že Lennon s skladbo Imagine povedal tako rekoč vse«.

Tako Mare Bulc o svojem projektu Prva altruistična predstava, kjer prevzame vlogo režiserja, koreografa, scenografa, oblikovalca kostuma, oblikovalca svetlobe, avtorja glasbe in izvajalca glasbe, avtorja besedila in nastopajočega. Z obleko in brez.

Projekt, ki je bil predstavljen na mariborskem festivalu Drugajanje, korenini v Bulčevi frustraciji in nezadovoljstvu z večino videnih artivističnih projektov, tudi njegovih lastnih, ki »nesrečne, nepravične, nezakonite in podobne mizerne situacije drugega in drugih izkoriščajo za samopromocijo in krepitev umetniškega ega ter so večinoma samozadostno vpeti v meje umetniškega sistema«.

Je tokrat kaj drugače? Je uspelo Bulcu te zadrege preseči? Sodeč po benevolentnosti obiskovalcev, ki participirajo pri predstavi, in gromkega, ne zgolj kurtoaznega aplavza na koncu, lahko temu tudi pritrdimo.

Prva altruistična predstava.

Vprašanje umetniškega aktivizma oziroma artivizma se zdi bolj vprašljivo kot kadarkoli doslej, pogosto pri projektih umanjkajo tako umetniški kot aktivistični učinki?

Kritični enačaj je težko potegniti, ker so projekti zelo različni. Če je v ozadju pristna želja pomagati nekomu, se to tudi lahko zgodi, včasih pa projekti umetniško zelo uspejo, ni pa nujno, da komu res pomagajo. Težko je tudi potegniti ločnico med izkoriščanjem in pomočjo, zagotovo obstajajo ljudje, ki umetniške projekte v veliki meri uporabijo za lastno promocijo. Ne bi pa nikomur odrekel pravice, da to počne.

Ali določenemu fenomenu, ki ga prevedeš v umetniški projekt, ne odvzameš realnih problemskih razsežnosti?

Morda se lahko zgodi tudi to, vendar projekti praviloma potekajo po dveh linijah – ena je ujeta v polje umetniškega sistema, druga pa je – sicer ne nujno – iz njega izvzeta in je v polju altruizma. Morda združitev teh dveh polj ni vedno optimalna, pogosto je tudi problematična, vendar občudujem aktiviste, ki se, ne glede kaj to pomeni za svet umetnosti in za njih same, odločijo pomagati.

Vendar je stvarna pomoč vendarle v rokah anonimnih neegoističnih aktivistov in prostovoljcev na terenu in ne tistih v gledaliških dvoranah in galerijah?

Načeloma se lahko s tem strinjam, nevidni ljudje premikajo stvari, se pa ne bi strinjal, da v tem primeru ni prisotnega ega. Egoizem in altruizem se prepletata, tudi če ostaneš anonimen in si izvzet iz javne in medijske pozornosti služiš svojemu egu.

Anonimnost kot vrhunec egotripa in narcisoidnosti?

Lahko bi rekli tudi tako.

Pri Prvi altruistični predstavi je vseskozi prisotna vaša avtoritarnost, že na začetku je postavljen ultimat: Kdor ne misli sodelovati, naj oddide.

Za to obstaja povsem praktičen razlog – če občinstvo ne sodeluje, predstave ni. Velja pa tudi za vsebinski vidik, saj dam že na začetku jasno vedeti kakšna so pravila igre in kdo to igro vodi. Ni mi do tega, da bi ustvarjal nekakšen demokratičen videz konsenza, izbral sem avtoritarno pozicijo, brez papirja smo podpisali pogodbo, da mi gledalec zaupa, res pa ima posameznik možnost, da se že pred pričetkom predstave poslovi. In težav praviloma ni, morda kdo v v začetku v negotovosti težko požre slino, nato se atmosfera sprosti.

Nelagodje in težko požiranje sline so skoraj pravilo pri interaktivnih predstavah.

Trudil sem se, da gledalec ni izpostavljen kot posameznik, nimam potrebe po naložitvi nalog ali celo smešenju, ki bi druge obiskovalce postavilo v vojersko situacijo, da uživajo v opazovanju nekoga, ki je v zadregi. Participacija je element skupnosti in trudim se, da se vsak počuti varnega kot anonimen posameznik, prav tako nisem imel velikih pričakovanj, da bi prišlo do posebnega preboja ali preskoka v »realni« svet.

Predstava se zaključi zelo emocionalno, z vašo osebno zgodbo, ki je drastično nasprotje siceršnjega hladnega drila in performativnih izvajanj?

Režiserji smo tudi takrat, ko režiramo sami sebe, manipulatorji. Funkcija zadnjega prizora nedvomno služi zapeljevanju občinstva, tudi zame kot nastopajočega je to vrhunec predstave. Ustvari se intimna atmosfera, občinstvo se poveže z mano, tukaj mora biti rez, konec. Morda je podobno kot na kakšnih predavanjih, ko se dolgočasiš in že skoraj zaspiš, nato pa v v zadnjih minutah dobiš informacije, ki te navdušijo. Pravzaprav sem nameraval v predstavo vključiti še veliko osebnih zgodb, vendar sem jih črtal in nazadnje je ostala samo ena.

In tako je zgodba, ki je danes v gledališču deležna slabšalnih oznak, vendarle pomembna?

Seveda, zgodbi se ni mogoče izogniti, četudi imamo v gledališču velikokrat občutek, da je ni. Razvidnost zgodbe je odvisna od paketa, kamor jo zaviješ, ali števila plasti, ki jih je potrebno razkriti, da prideš do sredice.

Čeprav se pri nas večina aktivistične umetnosti vrti okoli večnih tem neoliberalnega kapitalizma, migracij, multikulturnosti, gejevske in lezbične problematike...

Naštete teme so za umetnike nedvomno privlačne, seksi, pritegnejo pozornost, tako kot pač vsako dogajanje, ki ga označujejo spori in konflikti. Ampak večne teme so pravzaprav rojstvo, smrt, ljubezen, ki jih pa lahko analiziramo skozi poljubno tematiko, denimo begunstva, socialne nepravičnosti ali LGBT problematike.

Čeprav je tovrstne ontološke totalitete malo, v ospredju so obrobja, okruški, razpršenost, neoprijemljivost.

Že mogoče, vendar se je zgodil preobrat, da se je hkrati s spremembo gledališke produkcije, ki jo lahko zasilno poimenujemo postdramska, oblikoval tudi postdramski gledalec, ki ni več presenečen nad razpršenostjo, robnostjo, preskakovanjem iz žanra v žanr, lastno participacijo... In tukaj se pojavi problem, da takšnega gledalca s sodobnejšimi gledališkimi prijemi več ne dobimo več na napačni nogi in mu več ne spodnesemo tal, zato se sprašujem ali tako imenovano postdramsko gledališče ni, tako kot balet, opera ali drama, že postalo klasično.

In verjetno še bolj ujeto v zaprt krog, kot naštete zvrsti?

Res neredko igramo eden drugemu, veliko umetnikov hodi na moje predstave, jaz na njihove, sem pa zelo vesel, če med občinstvom vidim neznane obraze. Predvsem mlade in v tem vidim dragocenost festivala Drugajanje, ki ga organizirata zavod Bunker in mariborska II. gimnazija. Tukaj je občinstvo, ki ga sicer redko vidiš in tudi učinek je drugačen, saj se nekdo, ki je videl že sto predstav »postdramskega« gledališča logično odzove povsem drugače kot tisti, ki je videl eno samo.

V vaši predstavi Gremo vsi! je bila v ospredju dilema ostati ali oditi. So se v štirih letih vaši pogledi kaj spremenili?

Nekje v ozadju je morda ta ideja še prisotna, vendar nimam nobenega namena zapustiti Slovenije. Res sem kot režiser, odvisen od zunanjih angažmajev, na nekakšnem rollercoasterju, kjer sem en trenutek zgoraj, spet drugič spodaj ali visim z glavo navzdol, vendar se pravzaprav počutim priviligiran. Priviligiran, da mi je nekdo pripravljen celo plačati za nekaj, kar zame ni delo, temveč užitek.

Prijavi sovražni govor